Gostja sredine rubrike je francoska pevka Mirelle Metheau. Njena zgodba se je pričela že leta 1950, ko je kot 4 letna pevka zapela v enem izmed cerkvenih pevskih zborov v Avignonu. Že tedaj je bila njena velika vzornica Edith Piaff. Vendar je bila pot do prave kariere osuta s trnjem. V šoli je trpela za disleksijo, zato je le počasi napredovala. Že pri štirinajstih je je morala zaposliti v eni izmed tovarn ter si s tem služila denar za plačevanje pevskih inštrukcij. Povsod je bila zelo priljubjena, saj je ob vsaki priložnosti, tudi ob trden delu, pela. Prvi uspeh je doživela leta 1963, ko je zmagala na enem izmed tekmovanju za mlade talente, ki jih je prenašala tudi televizija. Občinstvo in žirijo je prepričala s skladbo svoje vzornice Piaff - La Vie en rose. Leta 1965 se je srečala s svojim kasnejšim mentorjem Johnyjem Starkom. Leta 1968 je bila Mirelle že najbolj priljubljena pevka v Franciji. Po velikem koncertu v pariški Olimpiji so se ji odprla vrata tudi v Anglijo in drugam po Evropi. Za to je zaslužna tudi priredba skladbe Engelberta Hunmperdincka – The last Waltz s francoskim naslovom La valse dernière. Tako je postala novodobni pariški slavček, in zaslovela po vsem svetu. Kljub temu, da so bila sedemdeseta bolj naklonjena rock n rollu, slava Mirelle Matheau ni upadla. Sodelovala je v največjih pevskih projektih Francije. Leta 1989 jo je predsednik države Mitterand pozval, da je pela na imenitni prireditvi v čast nekdanjega generala in predsednika Degaulla. V devetdesetih je izdala več zelo uspešnih albumov v nemškem in francoskem jeziku. Leta 2005 je praznovala 40 let glasbene kariere in ob tem priredila veličasten koncert v pariški Olimpiji in ob tem izdala že svoj 39. francoski album. Tudi v zadnjih letih je zelo čislana: Pred dvema letoma je ob uradnem obisku pela Vladimirju Putinu, letos pa je bila ovenčana z visokom francoskim državniškim priznanjem. Današnja zaprašenka pa bo priredba zlo znane ljubezenske zgodbe UNE HISTORIE D'AMOUR.

Ivan Seljak

Nizu angleških glasbenikov, ki jih spoznavamo ob torkih, se bo danes pridružila najuspešnejša bratovska skupina vseh časov, ki je pogumno oblikovala glasbeno sceno zadnjih štiridesetih let. Bratje Gibb so bili rojeni konec štiridesetih na majhnem otoku Isle of man med Anglijo in Irsko. Glasbeno nadarjeni fantje so pod imenom Bee Gees vstopili v svet popularnih že skoraj kot otroci. Na odre malih dvoran sta jih pripeljala oče in mama, prvi vodja enega izmed ansamblov, druga pa barska pevka. Del otroških let so preživeli v Avstraliji, kamor so se preselili skupaj s starši. Ko pa so dozoreli v resne glasbenike, so spoznali, da je pravo glasbeno življenje vendarle v Angliji, kamor so se vrnili in svojemu trojčku dodali še dva glasbenika. Prvi album so izdali leta 1967, Kasneje pa so jih nanizali okrog 20. Manj znano je, da so se leta 1969 pri snemanju enega izmed albumov tako skregali, da so se razšli brez dokončnega izdelka. V dveh ali treh letih, ko so se strasti pomirile, so spoznali, da drug brez drugega ne bodo uspešni in so se vrnili v studio. Tedaj jim je priskočil na pomoč njihov veliki prijatelj Eric Clapton. Skupina ni bila najbolj plodna, saj je velik poudarek vselej dajala prefinjenosti studijskega snemanja. Poleg treh bratov Gibb se je pri Bee Gees delovalo kar veliko glasbenikov, še več, skoraj 30 pa se jih je izmenjalo ob studijskem delu. Konec sedemdesetih so bili va najvišjih obratih. Najprej so za film Vročica poletne noči posneli tri disko uspešnice, med njimi najbolj znano Night fever. Največ uspehov so želi leta 1979 z izdajo albuma Spirits Having Flown, ki je bil po vsem svetu prodan v 30 milijonski nakladi. Osemdeseta in devetdeseta so bila v znamenju njihovega zatona, predvsem zaradi vse večjega poseganja po drogah in alkoholu. Za njihov neuspeh je bil zaslužen še eden izmed filmov, ki je bil čista polomija. Kot je znano, je leta 2003 pri 53-tih umrl Maurice, ostala brata pa sta se odločila, da bosta pod istim imenom še ustvarjala glasbo. In tako se bo nekoliko prenovljena skupina po zadnjih, povsem svežih informacijah predstavila tudi v Sloveniji. Ta dogodek bo 24. novembra v Hali Tivoli. Današnja zaprašenka, country rock balada DON'T FORGET TO REMEMBER je podirala rekorde leta 1969.

Ivan Seljak

Čeprav je bila Suzy Quatro rojena v Ameriki, je na nek način povezana prav z nšimi sosedi. Njen oče je namreč po rodu Italijan, Mama pa Madžarka. Glasba ji je bila položena v zibelko, saj je bil njen oče Art jazz glasbenik, zato jo je v to dejavnost usmeril že v otroških letih. Pri štirinajstih je igrala bas kitaro v dekliških skupinah Pleasure in Cradle. Tudi njena brat in sestra Michael in Patti sta znana glasbenika. Že leta 1971, pri 21 tih letih, se je preselila v Veliko Britanijo, kjer je našla nove sodelavce. Prvi singl Suzy Quatro z naslovom Rolling stone je bil precej neopazen, to pa ne moremo trditi za drugo ploščo Can the Can, ki je že osvojila lestvice po Evropi in tudi Ameriki. Sledili so novi hiti, na primer Daytona Demon in Devil gate drive. Te skladbe so bile že prodane v milijonskih nakladah. Od leta 1973 do začetka osemdesetih je vsako leto izdala po en album, sprva kot privrženka glam rocku, kasneje se je oprijela modernejših zvrsti. Njena slava ni nikoli upadla. Majhna postava oblečena v usnje je vselej vzbujala občudovanje, posebej tistih, ki so v njej prepoznali uporniški duh. V osemdesetih se je srečala s filmom, predvsem pa pričela sodelovati v televizijskih serijah in pred nekaj leti celo v realističnem showu. Če brskamo po njeni avtobiografiji, ki je bila izdana pred štirimi leti, spoznamo tudi, da je bil njen največji idol Elvis Presley, ki pa ga ni nikoli srečala. Leta 1974 je kralj rock'n'rolla Elvis Presleypo telefonu poklical Suzy. Všeč mu je bila njena verzija skladbe All Shook Up, zato jo je želel spoznati. A je mlada rockerica takrat imela preveč koncertnih obveznosti. Pred kratkim pa se mu je oddolžila s skladbo Singing With Angels, ki jo je posnela prav s spremljevalno skupino svojega idola. V zasebnem življenju je bila poročena s svojim kitaristom Lenom Tuckeyem, s katerim ima tudi dva otroka. Danes 60 letna babica še vedno v Esexu v Angliji, kljub temu, da se je zaradi sindroma praznega gnezda že večkrat hotela izseliti iz svoje palače. Na leto ima še vedno okrog 60 koncertov. V zaprašenki dneva se bomo podali na divjo vožnjo v dolino Devil Gate. Pa naj skladba danes za trenutek vrže pokonci koga od tistih, ki se je odločil, da ne bo ničesar počel. Torej: Devila gate drive!

Ivan Seljak

Skupina Hazard je leta 1979 postala tako rekoč čez noč popularna, osvajala je glasbene lestvice in polnila dvorane. To pa ni bilo naključje, saj so njeni člani pred tem nabirali kilometrino v različnih propadlih skupinah. Miro Čekeliš in Dominik Trobentar sta bila člana skupine Prah, ki jo je vodil klaviaturist Miha Kralj. Braco Doblekar in Dani Gančev sta pred tem ustvarjala pri skupini September, Za Dareta Petriča pa bi težko opredelili izvorno skupine, saj je bil član skupin Izvir, F+ in Rendez vous. Že prvi album je bil prodan v neverjetnem številu izvodov, 200.000, kar je bila tudi za tedanji Jugoslavijo zelo veliko. Zasledili smo podatek, da je bil njihov rekorden mesec nabit s preko 40 koncerti. Uspešni koncerti skupine Hazard so bili tudi rezultat izjemno velikega vlaganja v zvočno opremo, s katero so lomili ušesa tedanjih žurov žejnih oboževalcev, predvsem pa oboževlk. Ne smemo pa pozabiti, da sta se je k njej pridružil v tistih letih izjemno ustvarjalen tandem Dušan Velkavrh in Devi Hrušovar. Tako so nastale velike uspešnice, ki so še danes železni repertoar radijskih postaj So najlepše pesmi že napisane, Marie, ne piši pesmi več, Vsak je sam, Nena, Rože za Elzo, Kopalnico ima, Ni cvetja brez trnja, Otroci pankrtov, Andreja in tako dalje. Leta 1984 je tedanja oblast posumila, da Bolgar Gančev deluje kot tajni obveščevalec in ga je dobesedno izgnala iz Jugoslavije. Nekateri člani skupine so se preselili k drugim ansamblom, celo v tujino. Po mnogih letih pa so se zreli možje v prvotni postavi ponovno sešli spet tvorijo ogrodje slovenske zabavne glasbe. Današnja zaprašenka dneva je bila napisana po Finžgarjevi pravljici in je bila ena najpogosteje predvajanih popevk v začetku osemdesetih: Makalonca.

Ivan Seljak

V radijski spomin bomo danes priklicali velikega pevca iz Zadra, ki se mu je že pred sedemnajstimi leti iztekla življenjska pot – Tomislava Ivčiča. V sedemdesetih se je izkazal na številnih področjih popevke. Bil ne nepogrešljiv na tedanjih festivalih, ljubiteljem pa bo verjetno najdlje ostal v spominu po priredbah dalmatinskih, italijanskih in drugih kancon. Velikemu veseljaku se je povsem prilegel hit, ki še danes odmeva po zabavah – Večeras je naša fešta. Pogosto je nastopal v duetu z Mladenom Grdovičem, ki se ga spominjamo pod imenom Duo Pegla. Ta duet je v tedanji Jugoslaviji dosegel imeniten rekord s prodajo kasete v nakladi 400 tisoč izvodov. Tudi sicer je bil Ivčič izjemno produktiven, saj je izdal kar 20 samostojnih albumov, ki jih je skupaj kar 2 in pol milijona. Tomislav Ivčič se je v času vojne prizadeval, da bi glas o nesmiselni moriji potoval po svetu, zato je več domovinskih skladb napisal v angleškem jeziku. Najbolj znana je še vedno Stop the War in Croatia. Poizkusil se je tudi v politiki. Že 1990 je postal član hrvaške demokratske stranke, in čez nekaj let tudi kandidiral na volitvah v sabor. Bil je uspešen, vendar mu je tik pred nastopom politične kariere pot prekrižala huda nesreča sredi Zagreba, v kateri je umrl poleg še treh ponesrečencev. Tomislav Ivčič je tako ostal zapisan v zgodovini kot popevkar, ki se mu je pripetilo prav tisto, na kar je skupaj s hčerkico opozarjal v pesmi Tata, vozi polako. Ker je bila ta skladba nekoliko bolj pogosto slišana, še zlasti v času nesreče, bomo danes obrisali prah s čudovite balade, danes preveč pozabljene skladbe - Silvija.

Ivan Seljak

Današnji glasbeni gost prihaja iz francosko govorečih pokrajin. Patrick Juvet je bil rojen leta 1950 v Švici. Prve glasbene posnetke je naredil leta 1971, kar mu je omogočil znani glasbeni producent Eddie Barclay. Leta 1973 je Švico s skladbo Je vais marier me, Marie zastopal na Evrovizijskem festivalu. Najbolj znana njegova skladba po vsem svetu je Sonia, ki se je uvrstila na vse svetovne lestvice. Patrick Juvet se je sredi sedemdesetih srečal z mojstri elektronske in disko glasbe, kot sta Jean-Michel Jarre in Jacques Morali. Pod temi vplivi je gradil nadaljnjo kariero in postal dokaj prepoznaven v vsej zahodni Evropi. Nekatere skladbe so bile prevedene tudi v angleški jezik, kar mu je povečalo slavo tudi v Ameriki. Med angleškimi uspešnicami lahko omenimo popevko Where Is My Woman. Velik uspeh je dosegel tudi z glasbo za film Laura.

V začetku osemdesetih je zanimanje za disco glasbo po vsej Evropi močno padlo, zato se je Juvet vrnil h klasični popevki in leta 1982 izdal nov album. Brez velikega komercialnega uspeha je pričel doživljati ekonomske in zasebne krize, povezane z depresijo in alkoholizmom. Najprej se je preselil v London, kasneje v Los Angeles. Leta 1991 se je vrnil v Pariz, kjer je pričel popolnoma na novo. Ukvarja se s pisanjem glasbe in sodeluje z mlajšimi izvajalci. Sicer je do danes izdal 15 albumov, zadnjega z naslovom L'essentiel leta 2006. Današnja zaprašenka z naslovom RAPPELLE TOI MINETTE je bila uspešnica leta 1974.

Ivan Seljak

Leta 1964 je bila ustanovljena Skupina The who Roger Daltrey, Pete Townshend, John Entwistle in Keith Moon So kmalu postali znani predvsem po eenrgičnih nastopih ter odličnih trendovskih tematskih albumih. Bolj kot drugi so bili glasniki nove generacije, svoj rokerski pogled na svet so izrazili že v prvih skladbah, denimo My Generation in The Kids Are Alright. Svojo bojevitost so izražali tudi na odru. Mnogi se spominjajo pravih kaskaderskih podvigov z mikrofonom pevca Daltreya, pogosto so razbijali kitare in drugo opremo in s tem postali nekakšen glasnik britanske nižje delavske kaste. Njihovo prvo obdobje, ki je nakakšen simbol modernističnega gubanja, so se konec šestdesetih posvetili bolj avanturistični glasbi. V studijih je nastala njihova prva rock opera Tommy. Iz glasnikov množice mladih so postali ožje usmerjeni, bolj po duši intelektualne rokesrske družbe. Po Tommyju sta bila izdana še dva konceptualna, za mnoge glasbene kritike najboljša albuma te skupine - Live At Leeds in Who's next. Po albumu Who are you je umrl njihov bobnar Keith Moon. Tudi sicer so člani skupine The who imeli veliko težav z odvisnostjo od alkohola in drog. To je povzročalo izjemno turbulentna obdobja, posamezni glasbeniki so svoje medsebojna nasprotovanja dokazovali celo z vmesnimi izdajami solističnih albumov. Logično je, da je s tem njihova slava bledela. V osemdesetih je sledilo nekaj turnej in nastopov, leta 1989 so pompozno praznovali svojo 25 letnico. Sredi devetdesetih je zanimanje za skupino spet poraslo z Broadwaysko postavitvijo Tommyja. To jim je dalo vetra v jadra, zato so se odpravili na turneje po Angliji in Ameriki Leta 2002 je umrl John Entwistle in ostala sta le dva ustanovna člana skupine. Z izdajo novega albuma so opozorili nase, vendar jih je čas kar precej povozil in o veličastni karieri v tem tisočletju ne moremo več govoriti. Tokrat se bomo ponovno zatekli k baladi in obrisali prah s skladbe Behind blue eyes iz leta 1971.

Ivan Seljak

Tudi o glasbeniku z imenom Fats Domino bi lahko napisali cele romane. Rojen je bil v New Orleansu leta 1928. Že v zelo mladih letih se je posvetil glasbi, predvsem klavirju. Njegov način igranja je bil za tiste čase nekaj posebnega. Pravijo, da je Domino igral Rock 'n roll še preden so zanj iznašli ime. Dolgo pa velikih uspehov ni bilo. Da je mnogo odvisno od sreče zgovorno povedo naslednji podatki. Še leta 1949 je igral in pel v enem izmed klubov za samo 3 dolarje na teden. Imel pa je srečo, da ga je navdušen producent povabil k snemanju, zato je bilo v naslednjih letih življenje povsem drugačno. Leta 1955 je izdal prvi uspešni album z naslovom Carry on Rockin'. V petdesetih je izdajal plošče kot za stavo. Samo plošča s skladbo Blueberry Hill je bila prodana v več kot 5 milijonov izvodih. Med najuspešnejšo skladbo lahko uvrstimo tudi Ain't That A Shame. Z angleško invazijo pa je njegova kariera prav tako strmo usahnila. Zadnji bolj uspešen izdelek je bil posnet leta 1963 z naslovom Red Sails in the Sunset. Po tem je več ali manj le nastopal, posnetih izdelkov pa ni več ponujal trgu. Žal pa se mu je pričelo dogajati tisto, kar se glasbeniku ne bi smelo. Svoje bogastvo je med nastopi močno ogrozil z igrami na srečo, nekateri trdijo, da je na tak način v igralnicah pustil več kot 2 milijona dolarjev. Ko so Američani obudili nostalgijo po stari glasbi, se je v osemdesetih za nekaj let vrnil na svetovno sceno. Fatsa Domina poznamo tudi iz zadnjih let. Ko je leta 2005 velikanski orkan Katrina pustošil po New Orleansu, je razdejal tudi Dominovo hišo. Svetovni tisk in spletni forumi so se razpisali o njegovi smrti, kar pa se na srečo ni zgodilo, res pa je, da je bil ob tem skoraj ob vse premoženje. Njegovo hišo obnavljajo, 82 letni glasbenik se je skupaj s svojci preselil v Louisiano in po nekaterih podatkih še vedno nastopa. Tokrat bomo brisali prah z nekoliko manjkrat slišane skladbe I'm Walking to New Orleans.

Ivan Seljak

Danes se bomo spomnili ene najbolj popularnih jugoslovanskih, pa tudi evropskih skupin – Kvarteta 4M (četiri em). Leta 1956 ga je ustanovil eliki glasbenik Ivica Krajač in k sodelovanju povabil še tri znana imena: Mira Ungarja, Branka Marušiča in Željka Ružiča. Kmalu so postali popularen kvartet, ki ni bil znan le po ubranem petju, pač pa plesu, igri in imitaciji. Prva njihova posneta skladba je bila priredba tradicionalne uspešnice Down by the riverside., ki so jo naslovili z Na riječnoj obali. Njihv glas in scenski nastop jih je kmalu popeljal po Evropi. Pričeli so kot gostje v znamenitem angleškem Tommy Steele Showu, prejeli so povabilo na Dansko, Švedsko, Belgijo in tako dalje. Kot prvi nastopajoči bivše Jugoslavije so kar dva meseca gostovali v Izraelu. V začetku šestdesetih je kvartet Četiri M postal glavna atrakcija tedanjih mladih jugoslovanskih televizij. Nastale so uspešnice, kot so Rijeka bez povratka, Zelena polja, Charlie Brown in Kad ja pođoh na Bembašu. Leta 1964 se je njihov sestav nekoliko spremenil, saj je Miro Ungar odšel na služenje vojaškega roka, kasneje pa se je oprijel solistične kariere. Leta 1969 so tedanjo jugoslavijo v Madrudu zastopali na Evrovizijskem festivalu. S 13. mestom, ki jih ga je prinesla skladba Pozdrav svijetu, niso bili preveč zadovoljni. Do leta 1973 so opravili nekaj velikih turnej po Sovjetski zvezi in združenih džavah Amerike, leta 1974 pa je skupina razpadla. Zadnjih so se sestali pred štirimi leti, ko je Miro Ungar praznoval 50 letnico svojega glasbenega delovanja. Čeprav v naših arhivih primanjkuje njihopvih plošč, smo vendarle našli priredbo angleške zabavljaške napitnice Lily the Pink

Ivan Seljak

Skupna Tantadruj si je leta 1986 nadela ime po noveli Cirila Kosmača. V začetku so jo sestavljali trije perspektivni glasbeniki - Vodja, flavtist in orgličar, Aleš Hadalin, ter kitarista in pevca Mateja Blaznik in Boštjan Soklič, kmalu pa se jim je pridružil tudi kontrabasist Dino Goyo. . V začetku je skupina gojila podoben stil kot tedaj že razpadla Sedmina, skozi leta pa se je njen sestav in repertoar menjal. Zadnjo ploščo so izdali leta 2000. Prva dela pa so bila izdana še na vinilni plošči, na katero so člani še danes zelo ponosni. Za slovenske razmere nadpovprečen izdelek je hitro vzbudil pozornost javnosti, še posebej privržencev etno glasbe. Skupina Tantadruj je uglasbila pesmi slovenske moderne, kot sta Murn in Kette, avtorji pa so se spopadli tudi z avtorskim delom pri besedilih. Čeprav skupina Tantadruj od leta 2001 ne deluje več, so vsi glasbeniki tesno povezani. Pogosto jih srečamo v različnih skupnih projektih. Boštjan Soklič se še uveljavlja kot avtor glasbe in kantavtor, izdal je tudi lasten projekt Za soncem. O multi ustvarjalcu in pevcu Alešu Hadalinu bi težko spregovorili v enem stavku, saj sodi med največje slovenske umetnike. Tudi Mateja Blaznik se je povsem posvetila glasbi in literaturi. Slovi kot pesnica z lastnimi zbirkami, kot klasična kitaristka in avtorica glasbe. Naj omenimo le odlično zbirko pesmi Tri stopnice višje, pa avtorsko zgoščenko Uspavanka za vagabunde. Skratka – o članih skupine Tantadruj bi se lahko na veliko razpisali. Danes je nekakšen praznik slovenske kulture, in prav primerno se nam zdi v program umestiti nekaj iz slovenske popevkarske zakladnice, ki diši po najboljšem: Skupina Tantadruj in – Kot jabolko.

Ivan Seljak

Danes bomo v družbi komercialno manj znane pevke, a vendarle velike glasbene umetnice Bisere Valetanlić. Rojena je bila v času 2. svetovne vojne v Bosni, vendar se je kmalu preselila v Beograd. Skupaj s sestro Senko sta stopili na gledališko in glasbeno pot prav v tem mestu, kjer živi še danes. V bogati glasbeni karieri je posnela nepozabne melodije tistega časa. Najpogosteje je sodelovala s Kornelijem Kovačem, avtorjem glasbenih uspešnic, ki ga poznamo tudi iz skupin Indexi in Korni grupa. Zanjo pa sta veliko pisala tudi Arsen Dedič, kasneje pa tudi Goran Bregovič. Največ strokovnih nagrad je prejela na Opatijskem festivalu, Festivalu Vaš šlager sezone ter Beogradsko proleće. Njena glasba ni komercialna, lahko bi rekli, da gre za mešanico šansona, etna in jazza. Teksti popevk so poetični in pogosto zelo intimni. V Sedemdesetih in osemdesetih je izdala dober ducat malih plošč ter tri albume: Bisera, Sutra će biti bolje in Prozor. Med največje uspehe lahko uvrstimo skladbe, kot so Divni mladići Beograda, Milo moje, Laku noć , Zlatni dan in tako dalje. Med naštetimi uspešnicami smo se danes odločili za Milo Moje , ki jo je leta 1973 napisal Kornelije Kovač.

Ivan Selak

Ena najbolj veličastnih rokerskih skupin v prejšnjem stoletju je nedvomno Electric light orkestra, ki jo poznamo tudi po kratici ELO. Leta 1979 sta jo ustanovila angleška multi glasbenika Roy Wood in Leff Lynne. Poznavalci nekoliko odštekane glasbe se ju verjetno spominjajo po predhodni skupini The Move, ki je bolj kot po glasbi slovela po odrskih kontroverznih nastopih, saj je ob koncih koncertov razbijala instrumente, od kitar, pa do klavirja. S svojimi dejanji so šli tako daleč, da so končali v sodnem sporu celo s tedanjim britanskim predsednikom Wilsonim. ELO je po ustanovitvi pričela bolj mirno, čeprav so glasbeni stil v določenem smislu nadaljevali. Skupino so sestavljali samo odlični, klasično šolani glasbeniki, zato v njej najdemo tudi akustična godala in druge simfonične instrumente. Nastopi so bili balzam za ušesa in paša za oči, čista sinteza rocka in klasike.. Čeprav glasba ni pretirano komercialna, so posamezne skladbe kraljevale na vrhovih lestvic. Med njimi tudi priredba Pete Beethovnove simfonije, v kateri trije znameniti udarci ponazarjajo trkanje usode našega življenja. V sedemdesetih so nastali njihovi veliki hiti, med drugim Can't Get It Out Of My Head, Strange Magic, Evil Woman in tako dalje. Še en pomemben podvig so dosegli leta 1989, ko so izdali veličasten album Discovery. Pri njegovem snemanju je sodeloval 40 članski orkester in 30 članski moški pevski zbor. Leto kasneje so prejeli vabilo za snemanje glasbe za film Xanadu. Tudi v tem projektu je nastalo nekaj uspešnic, med drugim tudi zaradi sodelovanja s pevko Olivio Newton John. V osemdesetih je njihova slava počasi pričela bledeti, na glasbene lestvice je pričela prodirati modernejša glasba. Skupina je po enajstih izdanih albumih leta 1986 razpadla. Kot je znano, se je Electric light orkestra 2001 ponovno sešla, precej spremenjena je izdala še en album z naslovom Zoom. Ker nam nekateri očitate, da smo v zaprašenkah najbolj naklonjeni baladni, da ne rečemo pocukrani glasbi, bo tokrat precej drugačna. Prisluhnite uspešnici iz leta 1983 - Rock 'n' Roll Is King .

Ivan Seljak

Danes bomo na kratko spoznali ameriško skupino Chicago. Vsekakor je to ena najbolj cenjenih in prodajanih skupin, čeprav si velikega medijskega pompa ni nikoli ustvarila. Glasbeniki so se prvič zbrali leta 1967, zadnjo ploščo pa izdali pred dvema letoma, zato lahko govorimo o pravih rekorderjih, ki so plošče izdajali v petih desetletjih. Njihovo prvo ime je bilo The Big Thing, preigravali pa so predvsem zelo znane uspešnice skupin The Beatlet, Bech boys in drugih. Skupina je štela kar osem članov, med drugim je bila posebna tudi zato, ker je imela kar tri glavne pevce. Po nekaj mesecih bolj ali manj tihega delovanja, predvsem pa po neskončnega števila vaj so izdali prvi album. Odločili so se, da na njem ne bo njihova fotografija, pač pa logotip. Album Chicago se je počasi, a vztrajno prebijal med vidnejše izdelke na prodajnih policah, glasbo so pričele vrteti radijske postaje. Počasi, a vztrajno je dosegel dvo milijonsko naklado. Prva njihova prava uspešnica je skladba z nekoliko nenavadno dolgim naslovom Does Anybody Really Know What Time It Is?. Z vsemi nadaljnjimi albumi so postajali bolj in bolj znani. Njihova posebnost je bila tudi v tem, da nobenemu albumu niso dali drugega imena kot Chicago. In tako so sledili Chicago 1, 2, 3 in tako dalje. Postali so hiperproduktivni, saj je bil leta 1975 izdan že njihov deseti album. Ta je med vsemi dosegel največji komercialni uspeh predvsem zaradi balade If You Leave Me Now. Z izdajo albumov so nadaljevali, čeprav so se v skupini pričela vrstiti nesoglasja. Pa ne zaradi denarja, kot bi pričakovali, pač pa zaradi usmeritve vodstva in založb, da snemajo same balade. Nemirna glasbeniška kri jim tega ni dopuščala. Ko so se skoraj razšli, jih je leta 1978 na nekakšen način združila tragedija. Takrat se je namreč njihov kitarist po nesreči ustrelil s pištolo in za posledicami umrl. S skupnim delom so nadaljevali vse do današnjih dni. V zadnjih letih so številni člani odšli, skupini so se pridružili novi. Čeprav dokaj sprti, še vedno najdejo toliko skupnih točk, da pošljejo na trg svoje izdelke. Njihov zadnji album za naslovom Chicago nosi že številko 32. Današnja zaprašenka dneva nosi letnico 1983, ko je bila skupina na polovici poti po izdanih albumih. Na plošči z naslovom Chicago 16 najdemo tudi uspešnico Hard To Say I'm Sorry.

Ivan Seljak

Tudi Rafko Irgolič sodi med zelo odmevne pevce šestdestih. Mnogi ga še danes poznajo predvsem po kavbojskih priredbah, saj je bil njegov žametni glas kot nalašč za popevke ameriških prerij. V začetku šestdesetih je k nam prodirala ameriška filmska industrija, s tem pa tudi melodije, ki so dobro šle v ušesa. Glasbo so prirejali tedanji orkestri, z besedili pa spopadli Matija Barl, Gregor Strniša, Elza Budau in drugi. Seveda pa kot odlični pevec ni ostal le pri tem. Čeprav je nepoklicni glasbenik, kruh je služil kot zobotehnik, je bil izjemno iskan pevec pri najrazličnejših zasedbah. Snemal je zabavno in narodnozabavno glasbo. Veliko je sodeloval z g glasbenikom in urednikom Borisom Kovačičem, pa še vedno aktivnim Francem Korbarjem. Njuno sodelovanje je obrodilo eno najlepših slovenskih pesmi z naslovom Domovina. Zanimivo je, da je glasbenik Janez Klemenčič prav za Rafka Irgoliča napisal skladbo Osamljen. Danes jo poznamo pod naslovom Sam po parku, ki so jo po mnogih letih priredili člani skupine GU-GU. Rafko Irgolič je tudi prvi zapel pesem Čez zelena polja, ki jo je sicer napisal Dušan Porenta. Tudi danes se rad odzove različnim organizatorjem prireditev in z njihovo pomočjo obuja spomine da zlate čase slovenske popevke. Današnja zaprašenka prav tako prihaja iz šestdesetih. Ob skupini Optimisti bo pognal konja – Oh, Suzana.

O današnji skupini z imenom Meteori je napisanega zelo malo, čeprav je bila nekaj let vodilna VIS skupina Hrvaške. Ustanovljena je bila že leta 1962, vendar je bila nekaj let povsem skrita v povprečju mnogih drugih porajajočih zvezd. Leta 1965 se jim je pridružil odlični glasbenik, vsestranski umetnik Mirko Bačič. Takratna leta so bila so bila zelo naklonjena skupinam, ki so združevale dobre glasbenike. V zimskih mesecih so polnili zagrebška plesišča in študentska naselja, pet poletnih mesecev pa so bili kuhani in pečeni na poreških rivierah. Leta 1968 so najprej pripravili zelo odmeven koncert v Zagrebu, še istega leta so s skladbo Samo ti zmagali na Zagreb festu. S tem so jim bila odprta vrata za gostovanja po evropskih državah, celo v za Jugoslovane nedosegljivi Nemčiji. Na enem gostovanj v Švici so tudi pobrali melodijo, ki so jo kasneje posneli s svojim besedilom, Kdje si bila Micika. Njihova verjetno največkrat predvajana skladba pa je bila U gori raste zelen bor, ki je bila posneta leta 1971. Gre sicer za ljudski motiv, ki pa je postal znan z istoimenskim partizanskim akcijskim filmom, v katerem je blestel že pokojni Dino Dvornik. Še posebej velik prispevek je skupina Meteori dala zagrebškemu radiu in televiziji. Režiserji so jih cenili predvsem zato, ker so bili uglašeni in disciplinirani, zato snemanj ni bilo potrebno ponavljati. Na televizijo jih je stalno vabil njihov veliki prijatelj, tudi pri nas znan režiser Anton Marti. Skupina Meteori je razpadla leta 1972, njeni člani pa so se raztepli po vsem svetu, kot pravi meteorji: Matija Osojnik živi v Sloveniji, ostali člani pa v Nemčiji in Švici. Pa obrišimo za štiri desetletja prahu – s plošče Ja nemam kome pokloniti ljubav.

Ivan Seljak

Tudi Charles Aznavour sodi v sam vrh francoskega šansona, kot skladatelj in pisec besedil pa je verjetno njihov rekorder. Rojen je bil leta 1924 v Parizu, na glasbene odre pa stopil že pri devetih letih. Kmalu je postal spremljevalec in varovanec legendarne Edith Piaff. Z njo je pogosto gostoval na velikih turnejah po Franciji in Ameriki.V dolgoletni glasbeni karieri je ustvaril zapuščino, ki bi jo težko pripisali kateremu koli umetniku na svetu. Napisal je več kot tisoč skladb, izdal preko 100 plošč, kot igralec pa nastopil v šestdesetih filmih. Za njegov uspeh je zaslužno tudi njegovo odlično znanje jezikov, zato je svoje izdelke posnel v francoskem, angleškem, italijanskem, španskem, nemškem in ruskem jeziku. Njegova največja uspešnica je bila verjetno angleška skladba She, ki je leta 1973 dolgo zasedala 1. mesto svetovnih lestvic. Tudi sicer v Aznavourjevih šansonih prevladuje vsebina z ljubezensko tematiko. Charles Aznavour ni nikoli zankoal svojega armenskega porekla – nasprotno – zelo ponosen je na svoje prednike. Po katastrofalnem potresu v Armeniji je državi namenil precej dobrodelnih sredstev. V središču glavnega mesta Erevan je zato po njem poimenovan trg.

Ta majhen francoski mož, v višino meri le 160 cm, je tudi doma deležen številnih priznanj in visokih časti, med drugim je pred dobrimi desetimi leti prejel francosko Legijo časti. Občasno se kot gost še pojavi na velikih prireditvah. Težko bi našteli njegove največje uspešnice, saj jih je resnično nepregledna vrsta. Med njimi pa smo za danes kot zaprašenko dneva izbrali skladbo Emmenez moi – torej vzemi me.

Ivan Seljak

 Tudi današnjo glasbeno skupino uvrščamo med britanske zasedbe, čeprav njihovi člani prihajajo iz druge celine. Gansko britanska Osibisa sodi med najpomembnejše jazz rokerske izume vseh časov, ki je mnogo pripomogla k razvoju svetovne glasbe, ki temelji na etno izročilu.Skupino sta leta 1969 ustanovila ganski saksofonist Teddy Osei in bobnar Sol Amarfio. Osei se je že leta 1964 ob podpori ganske vlade preselil v London, da bi si pridobil klasično glasbeno izobrazbo. Zdi se, da je bila pri vsem tem odločujoča kombinacija treh afriških in treh karibskih glasbenikov, zato so v njihovi glasbi prevladovali po izvoru več tisočletij stari ritmi afriških ljudstev. Mešanje tovrstnih ritmov z elementi jazza, rocka in funka je povzročilo razvoj popolnoma unikatnega zvoka , ki se je razlikoval od drugih popularnih skupin. Osibisa je kmalu po nastanku osvojila svetovno glasbeno občinstvo, med drugim tudi Avstralijo, Indijo in Japonsko. Sedemdeseta leta so bila zanjo zlata, v takih nakladah so se prodajali tudi njeni albumi. V osemdesetih so v svet glasbe prodrli drugi ritmi, prevladali so modernistični stili, punk ter disco glasba. Osibisa je pričela toniti v pozabo, zato so se glasbeniki odločili za povsem drugačno delovanje. Preselili so se v Gano, kjer so ustanovili svoj studio, gledališče in šolo za mlajše glasbenike. Leta 1996 je Osei prenovil skupino in pričel ponovno delovati na pop sceno. Mnogi kritiki so mu sicer očitali, da se je popolnoma nagnil k disco komercialnim ritmom, v katerih so tudi sicer zvenele njegove prenovljene skladbe. Skupina je lani precej zmanjšala obseg delovanja zaradi Osei – jeve možganske kapi. Tudi sicer je zvezdniški način življenja v času delovanja terjal precejšen davek, saj je mnogo prezgodaj pomrlo kar nekaj njenih članov. Izdelki skupine Osibisa bodo vsekakor ostali pomemben člen v zgodovini glasbe, ki jo najdemo kar na štiridesetih ploščah in digitalnih albumih. Za današnjo Zaprašenko dneva smo izbrali Dance the Body Music, ki je leta 1976 valovala po plesiščih.

Ivan Seljak

Današnja zaprašenka prinaša kar nekoliko pozabljeno jugoslovansko Rock skupino, ki je bila ustanovljena leta 1967 – Cvrčak i mravi. Tudi ti glasbeniki posredno izhajajo iz znamenite sarajevske rock šole, čeprav gre za Vojvodince. Ustanovil jo je kitarist in bobnar ter vsestranski pesnik Branko Pražič. Kot se za pesnika spodobi, je ime za skupino poiskal v stari Grčiji, pri začetniku evropske basni Ezopu., ki je znan po zgodbi z več epilogi Čriček in mravlje. Skupina je bila najbolj dejavna kašnih deset let, čeprav so občasno nastopali vse do svoje 35 letnice, leta 2002. Srečevali smo jo po festivalih tedanje Jugoslavije, od Opatijskega, Beograjskega, do manj znanih rokerskih srečanj, kot so bili BOOM festivali in drugi. Niso veliko snemali, čeprav njihove skladbe najdemo zbrane v posebni antologiji, ki je bila izdana na prelomu sedemdesetih in osemdesetih. Med bolj znane lahko prištejemo Da se nosiš, Pazi mala, Kde si sad, Letnja kiša, Drugi Čovjek in še nekatere. Danes o delovanju skupine nismo zasledili podatkov, vsekakor pa je potrebno omeniti, da je njen frontman Branko Pražič zelo dejaven v glasbi, še posebej v glasbenih centrih, kot sta Sombor, pa tudi Novi Sad. Veliko dela predvsem za otroke. Za zaprašenko dneva smo danes izbrali skladbo, ki je bila sicer kot mala plošča izdana pri zaloožbi TRV, leta 1979 – Da se nosiš. Gre za hudomušno besedilo, parodijo na lepa dekleta, ki svojo postavo skrivajo v zlizane kavbojke in druga moderna oblačila – Da se nosiš.

Ivan Seljak

 Med znamenitimi imeni francoske popularne glasbe nedvomno kraljuje tudi Gilbert Bécaud. Rojen je bil leta 1927, prihodnje leto pa bo minilo 10 let od njegove smrti. V mladosti se je naučil igrati klavir in tudi sicer pričel študirati glasbo. Študij je prekinil leta 1942, ko se je pridružil francoskemu odporniškemu gibanju. Leta 1948 se je preizkusil s samostojnim glasbenim ustvarjanjem. Pisal je skladbe za druge pevce, sam pa igral v svojem triu. Kot pianist je na enem izmed nastopov spoznal že zelo uveljavljeno Edith Piaff, ki ga je tudi prepričala, da bi se ukvarjal tudi s petjem. To je bila velika vzpodbuda, saj je že leta 1953 imel samostojen koncert. Sledilo je izjemno plodno obdobje, postal je tako rekoč prvi pravi francoski pisec besedil in glasbe tedaj zelo popularnih šansonov. Mnoge njegove skladbe so postale uspešnice tudi v angleškem jeziku. Leta 1961 je napisal dva svetovna hita. Pesem Et Maintenant je pesem slovesa in večnih vprašanj – kako naprej. Skladbo so kasneje prevedli v angleški jezik pod naslovom What now my love. Z njo so se proslavili mnogi zvezdniki, med drugim Shirley Bassey, Sonny & Cher, Elvis Presley, Judy Garland in, Frank Sinatra drugi. Druga velika Becaudova uspešnica je Nathalie, ki jo poznamo tudi v slovenščini, saj jo je pred leti posnel Lado Leskovar. Becaud je bil vse življenje velik pesnik in pevec. Njegov najljubši kraj za nastopanje je bila pariška dvorana Olimpia. V njej je prvič nastopil pred 6000 glavo množico leta 1954, zadnjič pa jo je napolnil po njeni prenovi leta 1997. Francoski šanson v zadnjih letih ni tako popularen kot nekoč, zato je tudi v radijskih programih malo prisoten. Z veseljem vam danes brišemo prah s skladbe Nathalie. To je ljubezenska zgodba med francoskim študentom plavolaso rusko vodičko na Rdečem trgu v Moskvi, ki se zaključi v topli študentski sobi.

Ivan Seljak

Današnji Glasbeni gost v Zaprašenki dneva Ray Peterson je bil rojen v Dentonu v Teksasu: Mladost je preživljal na eni izmed farm in prav po čudežu so glasbeniki odkrili njegov čudežni pevski talent, saj je lahko zapel štiri oktave. Že leta 1958 se je preselil v Los Angeles, kjer je za eno izmed založb posnel prve uspešnice. Tam je tudi spoznal že slavnega Elvisa Presleya, s katerim sta postala prijatelja. Petersen je hitro ustvaril svojo kariero, leta 1960 je že imel lastno založniško hišo. V tistem obdobju so nastali hiti, s katerimi je postal znan po vsem svetu. Naj omenimo melodično Carino, Carino in balado Tell Laura I love her. To je znana lirična tragedija o najstniku, ki je tekmoval z dirkalnim avtomobilom, da bi lahko kupil svojemu dekletu zaročni prstan, vendar se je smrtno ponesrečil. Ta pesem je pozneje doživela številne priredbe, tako v Ameriki, kot tudi v Angliji. Ray Peterson ni veliko snemal, je pa kraljeval po svojih nastopih med ljubitelji pop in country glasbe. Zanimivo je, da je svojo glasbeno kariero zaključil takoj, ko je njegova slava pričela vpadati, že v začetku sedemdesetih. Postal je celo baptist ene izmed cerkve ter se posvetil petju starejših ljudskih in nabožnih melodij. Žal se je njegova pot iztekla že leta 2005, ko je umrl za posledicami raka. Peterson je vpisan v glasbeni muzej Rockabilly Hall of Fame. Balado o nesrečni Lavri smo pred meseci že slišali v eni izmed drugih izvedb, zato pa smo danes za vas izbrali nekoliko manj znano, a povsem v njegovem stilu - Ginny come lately.

Ivan Seljak

Čeprav govorimo o slovenski popevki, bo naša gostja Makedonka. To je tista simpatična Ljupka Dimitrovska, ki je v šestdesetih ves svet obnorela z otroško skladbo Čibu – čiba. Po naših podatkih je bila pesmica posneta kar v 27 - tih državah in je po vsej verjetnosti rekorderka v tedanji Jugoslaviji. Kasneje je Ljupka Dimitrovska osvajala festival za festivalom in bila vselej ena najbolj priljubljenih pevk. Za to sta vsekakor zaslužni dve imenitni imeni, žal sta obe že pokojni. Od leta 1968 do njegove smrti leta 2007 je bila poročena s skladateljem Nikico Kalogjero. On je zanjo napisal največ šlagerjev. Drugi njen spremljevalec je bil pevec Ivica Šerfezi, s katerim je posnela na desetine duetov. Zanimivo je, da je v svoji karieri posnela okrog 20 malih in deset velikih plošč v hrvaškem jeziku. Prav toliko pa jih je posnetih v različnih jezikih, na primer v nemškem, češkem, rodnem makedonskem in tudi v Slovenskem. Slovensko ploščo je posnela skupaj z Ivico Šerfezijem z naslovom Slovenska veselica, ki je bila izdana leta 1985. Danes Ljubka Dimitrovska, ki živi v Zagrebu, ne nastopa več veliko, je pa pred dvema letoma izdala platinasto zgoščenko z največjimi uspehi.V Današnji zaprašenki dneva se bomo vrnili v leta Slovenske popevke. Leta 1972 je v hali Tivoli nastopila s simpatično in zelo popularno skladbo Ljubljanski zvon. Tudi to skladbo je napisal že omenjeni Nikica Kalogjera, besedilo pa je delo Elze Budau.

Ivan Seljak

18. avgusta bo naš gost italijanski pevec, ki je bil že neštetokrat pozabljen, pa se je prav tolikokrat začasno vrnil iz pozabe: Riccardo del Tuirco. Svojo glasbeno kariero je pričel v začetku šestdesetih kot član različnih vokalnih skupin, sredi šestdesetih pa se je spopadel tudi s popevkarsko kariero. Izdal je kar nekaj uspešnih plošč na 45 obratih, najbolj znane skladbe so 1962: Le cose che non ci diciamo, Parla di te, Figlio unico, Luglio in tako dalje. Veliko je sodeloval z znanimi italijanskimi imeni, denimo s pevko Dori Ghezzi in že pokojnim Sergiom Endigom. Leta 1968 je dobil priložnost sodelovanja na Sanremskem festivalu, kjer se je predstavil s skladbo Cosa hai messo nel caffè. Po velikem uspehu je postal bolj protestni pevec, kar pa italijanskim ušesom ni najbolj naklonjeno. Sicer pa se s tem ni preveč obremenjeval, saj je od 70 dalje njegov glavni posel gostinstvo, saj je lastnik prestižnega lokala v Firencah. Na Sanremski festival se je vrnil v osemdesetih, kot sivolasega gosta pa smo ga lahko videli v številnih italijanskih zabavnih televizijskih oddajah. Riccardo del Turco je sicer v svoji glasbeni karieri izdal kakšnih 15 malih plošč ter dva albuma. Leta 1969 z naslovom Riccardo del Turco, leta 1973 pa Tanto io non vinco mai. Za današnjo zaprašenko pa smo izbrali že omenjeno sanremsko uspešnico. Torej: le kaj si mi vmešala v kavo?

Ivan Seljak

Kot veliko angleških pevcev, na primer Cliff Richard in Engelbert Humperdinck, je bil Peter Sarstedt rojen v Indiji, kjer je v petdesetih Anglija še izvajala svojo oblast. Ko se je v šestdesetih družina vrnila, so se vsi trije otroci posvetili glasbi. O veliki karieri seveda ne moremo govoriti, saj je Peter vse življenje profesionalno opravljal tudi druge posle. Nekaj njegovih skladb pa je vendarle zapisanih med svetovne uspešnice. Med drugim so to: Frozen Orange Juice, Mary Jane, I Am a Cathedral ter seveda Where Do You Go To (My Lovely, ki je vselej vzbujala veliko pozornost. Avtor je v baladi opisoval revno in prezrto deklico Marie-Claire, ki je samorastniško našla pot med elitno družbo. Kritiki so pogosto iskali domneve, kdo je to dekle. Morda Sophia Loren, ki je prav tako doživela nesrečno otroštvo, ali kaka druga zvezdnica? Šele po mnogih letih je bilo ugotovljeno, da gre za ljubezen na prvi pogled avtorja nekje na Dunaju leta 1965. Popevka je zanimiva tudi za to, ker v njej slišimo celo plejado različnih zemljepisnih imen ter imen zvezdnikov, od igralke Marlen Dietrich, Rolling stonesov, do britanske univerze Surbone. Popevka je ponovno postala znana pred nekaj leti, ko ji je avtor dal sveže besedilo z nadaljevanjem zgodbe o njegovi izgubljeni ljubezni, le kraje in imena v besedilu je posodobil. Sicer pa je Peter Sarstedt v svoji dolgoletni karieri izdal trinajst albumov, zadnjega, na katerem najdemo tudi prenovljeno Where Do You Go To, leta 2008. Tokrat pa prisluhnimo originalni skladbi iz leta 1969.

i.s.

Danes bomo gostili eno najbolj popularnih kalifornijskih zasedb vseh obdobij – The Doobie brothers. Upamo, da ne bomo naše poslušalce navajali k prepovedanim dejanjem, če povemo, da je doobie slengovski izraz za marihuano, ki so jo fantiči v začetku sedemdesetih nadvse ljubili. Njihova glasba je bila sprva hrupna, post hipijevska, ki so jo ljubili predvsem motoristi. Prvi album je bil čista polomija, vendar so vztrajali. Že na drugem malbumu so se znašli njihovi kasnejši veliki hiti, kot so Listen To The Music, Rockin' Down The Higway in Jesus Is Just Alright. Sledila so obdobja velikih uspehov. Skupina je delovala s polno paro, izjemno veliko nastopala, hkrati po snemala v studiji. Sredi sedemdesetih so jih šteli kot najbolj produktivno ameriško skupino, saj so albumi prihajali kot po tekočem traku. The Doobie brothers je od vsega začetka štela okrog osem članov, zato so tudi razumljive pogoste menjave. Leta 1975 so zaradi bolezni morali zamenjati celo pevca, toda njihova popularnost je bila tako prepričljiva, da to oboževalce niti ni motilo. Če več - Michael McDonald je čez noč postal pravi zvezdnik. Proti koncu desetletja pa se je njihova zgodba pričela nagibati navzdol. Danes bi rekli, da so dobesedno pregoreli. Naveličani trdega dela in neprestanih turnej so se glasbeniki poslavljali prihajali so novi. V začetku osemdesetih od prvotne zasedbe ni ostalo nič Zanimivo je, da v naslednjih letih beležimo mnogo različnih zasedb z različnimi imeni, čeprav niso ničesar več posneli, sestali so se le za posebne priložnosti – in spet spremenili postavo. No, te zgodbe za nas niso več zanimive, zato se vrnimo v obdobje, ko so prodali čez 20 milijonov albumov, med drugim pa posneli njihov hit Listen to the music, ki je današnja zaprašenka dneva.

Ivan Seljak

Če vam omenimo pravo ime Gaynor Hopkins, bo le redko kdo pomislil, da naša današnja Zaprašenka prinaša znano ime Velike Britanije. Če pa omenimo dva psevdonima, najprej Sherene Davies, kasneje pa Bonie Tyler, je večini vse jasno. Bonie Tyler je bila rojena leta 1951 v Valesu. Odraščala je ob glasbi znanih pevk, na primer Janis Joplin in Tina Turner. Pri dvajsetih se je priključila nekaterim glasbenim skupinam, leta 1973 pa ustanovila lastno Imagination. Nastopala je po angleških pubih, dokler jo niso odkrili dovolj znani producenti, ki so jo povabili v studio. Posnela je danes nekoliko manj znane skladbe, Los in France in The World Starts Tonight.. Leta 1977 pa se je odvila nenavadna zgodba, ki bi običajnim ljudem prinesla zaključek pevske kariere. Bonie Tyler je prestala težko operacijo glasilk, ki pa ji je pustila velike posledice – izjemno hripav glas. V resnici pa se je prava pevska zgodba tu šele pričela. Prav ta glas ji je prinesel skok na vodilne britanske lestvice, gre namreč za It's a Heartache. Med letom 1977 in 1981 je izdala kar štiri albume. Slčedila so bolj rokerska leta, kar je bilo res povsem skladno z njeno dušo. Pravi rokesrki izdelek je bil album Faster Than the Speed of Night, na katerem najdemo tudi nepozabno balado Total Eclipse of the heart. Ta skladba je zapisana v Ginnesovo knjigo rekordov, saj se je uvrstila na prvo mesto angleške lestvice v prvem tednu izida, kar do takrat ni uspelo nikomur. Za to je med drugim zaslužen izjemno dober pisec besedil Jim Steinman. Tudi naslednja lčeta so bila za Tylerjevo precej uspešna, sodelovala je z znanimi glasbenimi imeni, denimo s Shakin' Stevensom in drugim. Njena glasba je polnila televizijske oddaje, uspešnice Bonnye Tyler pogosto najdemo kot vodilne pesmi v Filmih. Naj omenimo le skladbo Holding Out For a Hero v filmu Footloose. Tudi danes Bonie Tyler še kar vztraja v tem poslu, čeprav se že dolgo ni približala svoji najbolj uspešni karieri v sedemdesetih in osemdesetih. V današnji Zaprašenki bomo prisluhnili skladbi HAVE YOU EVER SEEN THE RAIN, ki so jo sicer pred mnogimi leti napisali člani skupine CCR.

Ivan Seljak

Te dni je tudi v glasbenem smislu izjemno veliko govora o onovi ljubljanski prireditvi – Dvorani Stožice, ki naj bi bila namenjena tudi koncertni dejavnosti. Kar nekako v pozabo pa se odmika podoben dogodek pred 45 leti. Tudi leto 1965 je bilo za slovensko zabavno glasbo zelo pomembno. Po tem, ko je slovenska popevka gostovala na Bledu in na gospodarskem razstavišču v Ljubljani, se je preselila v novo halo Tivoli. Mnogi starejši poslušalci se verjetno spominjajo otvoritvenega koncerta legendarnega Luia Armstronga, poleti pa se je tja preselila tudi Slovenska popevka. Med številnimi nagradami, ki so bile tisto leto poseljene, je bila glavna namenjena popevki Šel si mimo, ki sta jo ustvarila Jure Robežnik in Elza Budau. Zapela pa jo je tedaj nova zvezda, 24 letna Mariborčanka, Irena Kohont.

Ivan Seljak

Danes bomo v besedi in pesmi spoznali italijanskega pevca z imenom Gianni Pettenati. V šestdesetih je študiral klasično glasbo, kot vsi njegovi vrszniki pa se je srečal tudi s popevko. Leta 1965 je osvojil prvo mesto na tedaj zelo dobrem Bellaria glasbenem in filmskem festivalu. Še isto leto se je pridružil italijanski skupini Juniors, ki je po angleških in ameriških vzorcih gojila progresivni rock. Gianni Pettenati je z njo posnel prve skladbe, med drugim tudi verzijo skladbe Like a rolling stone Boba Dylana, pa Donovanovo Sunshine Superman in tako dalje. Leta 1967 je Gianni Pettenati prvič sodeloval na Sanremskem festivalu, vendar je bil v družbi imenitnih zvezd še neopazen. Leto dni kasneje pa je v alternaciji s francoskim pevcem Antoinem zapel poskočno skladbo La tramontana, ki je postala nekakšen brezčasoven italijanski hit, ki je bil kasneje posnet v številnih jezikih. Tudi v kasnejših letih je posnel nekaj zelo uspešnih skladb, ki so jih zanj napisali najboljši italijanski avtorji. Zelo pa je pomemben na področju študija italijanske glasbe. Kot priznani glasbeni kritik je napisal veliko knjig o zgodovini italijanske glasbe, je pa tudi avtor mnogih biografskih uspešnic o svojih glasbenih sodobnikih. Ker bomo La tramontano v kratkem slišali v nekoliko drugačni izvedbi, smo vam za danes izbrali Pettenatijevo uspešnico, ki je v bistvu italijanska verzija glasbe iz Disnejevih risank - BANDIERA GIALLA.

Ivan Seljak

Danes bomo gostili eno največjih imen v zgodovini rock glasbe – Irca – Van Morrisona. Svojo glasbeno pot je pričel že v šestdesetih, ko je opustil šolanje in se samodejno prepustil ulici. Več ali manj neuspešno se je preizkušal v različnih skupinah ter zašel v številne težave. Ko je vse kazalo na velik polom, mu je uspelo narediti izdelek, po katerem je še danes prepoznaven – Brown Eyed Girl. Nenadoma je postal hiper produktiven glasbenik, kar mnogi ocenjujejo za njegovo slabost. Na vsakem albumu najdemo le po eno uspešnico, zaradi česar njegovi izdelki niso imeli najvišjih naklad. NA tak način je do danes izdal kar 40 albumov. Najbolj produktiven je bil v sedemdesetih, čeprav so ga prav v tistem obdobju spremljale velike krize. Med drugim je na to vplivalo razburkano življenje z jazz pevko Janet Planet, s katero pa se je kasneje ločil. Njegovo delo za snemalnimi mizami je razumljivo, saj ga vse življenje spremlja neznosna trema. Tako se je prvič odpravil na turnejo šele leta 1978, kar 10 let od pričetka kariere. Na odru se ni nikoli dobro znašel, lahko rečemo celo, da so bili njegovi koncerti dokaj kaotični. Na nekem nastopu je sredi dogodka odšel z odra, nazaj pa se ni več vrnil. Še mnogih podobnih dogodkov se pisci njegovih biografij spominjajo. Sredi osemdesetih je njegova slava opešala, pa se je nenadoma spet pojavil na lestvicah. Za to je verjetno zaslužna skladba Whenever God Shines His Light, ki jo je zapel v duetu s Cliffom Richardom. Kakorkoli že, Van Morrison ostaja še naprej izjemen glasbenik, nosilec številnih priznanj. Tudi v tem tisočletju je več kot le delaven, saj ima svoje nastope tudi po večkrat tedensko. Zadnji njegov album z naslovom Astral Weeks Live at the Hollywood Bowl je izšel lani. Na Moriisonovo vitalnost nedvomno vpliva skupni življenje z irsko pevko Michelle Rocca, ki je prekinila dolgoletno pevčevo osamljenost, plod njunega sodelovanja pa sta tudi dva majhna otroka. Za zaprašenko dneva smo izbrali skladbo iz začetka sedemdesetih – Warm love.

Ivan Seljak

Ameriška skupina Styx, ki je gost današnje zaprašenke dneva, velja kot fenomen v ZDA, ki je kar štiri zaporedne albume izdala v platinasti nakladi. Prav zanimivo je, da se njena glasba v Evroipi ni prijela v tolikšni meri, ki je značilna za njene sodobnike. Vse se je pričelo že v zasedbi The Tradewinds, v sedemdesetih je spremenila ime v TW4, leta 1972 pa se je dokončno poimenovala v STYX. Ime je seveda našla v grški mitologiji, gre namreč za ime reke, ki je tekla skozi Deželo mrtvih v podzemlju. Prvi album ni bil pretirano uspešen, veliki met pa je STYX dosegla leta 1974, ko je pozornost dobil singel z drugega albuma Lady. Izšel je njihov prvi najboljši uspešni album Equinox, vrstile so se izjemno uspešne turneje. Tu pa se je vse zapletlo, kar se pogosto dogaja pri velikih zvezdah. Gore denarja so zrahljale njihove odnose, zvrstile so se prve menjave, čeprav je bilo to obdobje največjih uspehov. Nastali so namreč hiti, kot so Come Sail Away, Renegade, Blue Collar Man, Fooling Yourself ter balada Babe. Reka STYX je zelo turbulentno tekla dalje, leta 1981 pa je izšel največji zalogaj uspešnic z naslovom Paradise Theater. Leta b1984 so se člani nasitili velikih uspehov, predvsem pa drug drugega, ter se uradno razšli. Nekaj let so se fantje preizkušali v solističnih projektih in tudi posneli nekaj stilno različnih albumov. Ponovna, kratkotrajna, združitev STYX je bila zabeležena leta 1990. Takrat izdani album Edge of the Century je prinesel še eno uspešnico Show Me the Way. Ko so se mali in veliki zvezdniki zbrali skupaj, so bili že obsojeni na prepir in razhod. V devetdesetih in tudi v tem stoletju skupino poznamo predvsem po remiksih starejših uspešnic, uporabo njihove glasbe v komercialne namene, predvsem pa po mnogih popopranih zgodbic, ki so sicer vseskozi krojile njihovo uspešno obdobje. Nazadnje, pa verjetno res zadnjič, so se zbrali leta 2003, ko je izšel zadnji album Cyclorama, vendar brez vidnih uspehov. Današnja zaprašenka dneva prihaja iz obdobja, ko so se najbolj uspešni pričeli razhajati: leta 1982 je nastal njihov veliki hit Don't Let It End.

Ivan Seljak

 Slovenija ima premalo dobrih glasbenikov, da se v naši rubriki ne bi ponavljali. Prav zato nekaterim prisluhnemo mnogo pogosteje, saj se v rednih oddadjah, ker pač nimajo novih in novih hitov, redkeje pojavljajo. Tomaž Pengov je eden najpomembnejših slovenskih kantavtorjev, pravzaprav prvi slovenski kantavtor. Leta 1973 je izdal album Odpotovanja, ki velja za prvo neodvisno posneto slovensko ploščo. Pengov je svoj LP Odpotovanja delno posnel v domači kopalnici - zaradi dobrega odmeva , delno pa v studiu Radia Študent. Izšel je septembra 1973, tedaj še v mono tehniki, reizdaja po nekaj letih je bila tehnično izpopolnjena. Sicer pa njegovi prvi nastopi segajo že v davno leto 1968, ko je igral Boba Dylana in Donovana, potem je prevajal njune pesmi v slovenščino. Po legendarnih Odpotovanjih je pisal skladbe za različne slovenske filme in v bistvu postal širšim množicam znan z malo ploščo z Ježkovo Črno pego, ki je bila napisana za film o Cukrarni, in politično Napisi padajo, kot odgovor na avstrijsko manjšinjsko politiko. V kasnejših letih je izdal dva manj opazna cedeja. Pengov je sodeloval tudi z dvema ansambloma, konec sedemdesetih let z z Mladimi levi posnel odlično izvedbo Habetove Ode Ireni. Zadnja njegova plošča z naslovom Koncerti je bila izdana pred tremi leti, na njej pa so zbrane skladbe z njegovih živih nastopov. Pengov je pomembno delo opravil tudi ob uglasbitvah ljudskih in umetnih pesmi drugih avtorjev, Spomnimo se Rodovnika vina in Prešernove Kam. Strokovnjaki ga še vedno cenijo kot pesnika z izjemno globino in izvrstnega kitarista. Njegova glasba ni komercialna, zato pa zasluži veliko pozornost, ki jo tudi mlajši poslušalci pogosto izrazijo na njegovih koncertih. Najbolj znana, tako rekoč ponarodela je skladba V nasmehu nekega dneva, današnja zaprašenka pa prav tako prihaja iz prvega ustvarjalnega obdobja – Nerodna pesem.

Ivan Seljak

Danes bomo obudili zgodbo skupine Grupa 777 iz Reke. Leta 1972 je na pobudo Mirka Sertića nastala kot nekakšen jazz trio, ki je prvič nastopil na ljubljanskem BUM festivalu. Ko so se jim pridružili solisti, je skupina pričela igrati klasičen pop rock. Že naslednje leto so se na istem festivalu v Ljubljani predstavili s skladbo Hej, zar ne čuješ ti, ki je postala veliki hit. Dolga leta je služila kot avizzo za tedanjo mladinsko oddajo na Radiu Zagreb. Ko so posneli priredbo italijanske Sul, i sul i bane, bane, so si odprli pot na vse tedanje glasbene festivale po Jugoslaviji. V sredini sedemdesetih so že gostovali po Sovjetski zveze, Nečiji in drugih državah. Od leta 1975 dalje je Grupa 777 kar dvanajstkrat sodelovala na Splitskem festivalu, bila je redna gostja na Opatijskem festivalu, Zagrebfestu in tako dalje. Še posebej prepričljivi so bili na imenitni sarajevski glasbeni prireditvi Vaš šlager sezone. Na njej so nastopili trikrat in vsakič pobrali nagrade in ustvarili vse jugoslovanske uspešnice, ki se jih verjetno še spominjate: Ko to kuca na vratima, Probudi se, dragane in Tri slatka dana. Po letu 1980 se je sestav skupine pogosto menjal, čeprav so še vedno tvorili prvo ligo tedanje hrvaške popularne glasbe. Po tem, ko je skupino zapustila dolgoletna pevka, kraljica balad, Ira Kraljič, se je tudi slog skupine bistveno spremenil. V tem desetletju je bil njihov največji uspeh zmaga na Splitskem festivalu leta 1985 s skladbo Serenada i mandoline, skupaj z zvezdnikom Kičom Slabibincem. Konec osemdesetih je grupa poniknila v pozabo. Mi jo nismo še pozabili, zato bomo danes prah brisali z njihovega prvega velikega hita iz sredine sedemdesetih – Tko te voli više od mene.

Ivan Seljak

Gost današnje rubrike je kontroverzni italijanski umetnik, vsestranski glasbenik Franco Califano. Pred vojno je bil rojen v Libiji, ki si jo je tedaj lastila Italija, večino let pa preživel v Rimu in Milanu. Že od mladih nog je bil umetniška duša, ki je snovala nove in nove pesmi, nekatere je tudi sam uglasbil. Predvsem pa je vseskozi pisal besedila za najbolj znane italijanske pevke in pevce. Na primer Mia Martini, Pepini di Capri in drugi. Popevka z njegovim besedilom Un grande amore e niente più je bila celo zmagovalka Sanremskega festivala leta 1973. Zanimivo je, da je v začetku sedemdesetih kar nekaj del napisal, ko je bil v priporu. Enkrat je bil aretiran zaradi posedovanja drog, v drugem primeru pa zaradi nedovoljenega orožja. V obeh primerih pa je bil oproščen. Vsa leta se je udejstvoval kot pisatelj, esejist in tudi filmski igralec. Kot pevec je trikrat sodeloval na Sanremskem festivalu, sicer prvič šele leta 1988. Zaradi njegove vsestranske dejavnosti se ga je med prijatelji prijel vzdevek Kalif. NA univerzi v New Yorku pa so mu nadeli celo častni doktorat iz filozofije. Ker pa imamo glasbeno rubriko, povejmo, da je do danes posnel 31 albumov, za danšnjo oddajo pa smo pripravili skladbo La mia liberta.

i.s.

 Georgie Fame je eno najbolj znanih imen v angleški popularni glasbi v šestdesetih in sedemdesetih. Je poklicni glasbenik, pevec in pianist. Prve glasbene posnetke je ustvaril leta 1963, ko je dopolnil 20 let. To je bil le del njegove bogate kariere, saj se je ukvarjal tudi s produkcijo in založništvom. Poznan je po povezavah z radijskimi postajami, kot so BBC, Radio Luxemburg in Radio Caroline. V svojem najboljšem obdobju je imel kar nekaj želez v ognju. Skoraj 10 hitov je osvojilo prostor na najuglednejših angleških in ameriških lestvicah. Najbolj uspeli sta bili vsekakor popevki Ywh, Yeh in The Ballad of Bony & Clayde, saj sta bili vsaka zase prodani v več kot milijon izvodih. V naslednjih letih se je pričel ogrevati za jazz glasbo ter se pridružil številnim svetovnim orkestrom. Veliko je delal za filmsko industrijo, po naročilu pa tudi komercialne projekte televizijskih reklam. Seveda pa je bila njegova stalnica zahtevna vokalna in klavirska jazz glasba, s katero se je večkrat predstavil tudi pri nas. Georgie fame je od začetka šestdesetih do danes izdal okrog 30 albumov zelo različnih glasbenih slogov. V zasebnem življenju je doživel veliko tragedijo leta 1993 ob nesrečni smrti žene Nicolette Powell. Tokrat bomo prah obrisali z že omenjene balade Bony & Clide. Ta razbojniški par je v tistih obdobjih navdihoval številne glasbenike in filmske scenariste. Verjetno je današnja zaprašenka najbolj znana zgodba o tem paru divjega zahoda

i.s.

V današnji zaprašenki dneva bomo slišali dve imeni, ki ki ji poznamo iz sedemdesetih, obe pa je zaznamovala tudi tujina – Moni Kovačič in Ivo Mojzer. Leta 1977 je kot blisk zaslovela mlada lepotica Moni Kovačič. Bila je ljubljenka občinstva vse tedanje Jugoslavije, njen največji slovenski uspeh pa je bila zmaga na prvem festivalu Melodij morja in sonca leta 1978 s skladbo Nasmeh poletnih dni. Ljubitelji rumenih novic se je verjetno spominjate po drznih, a vendarle estetskih fotografijah v reviji Start. Danes Moni Kovačič živi na drugi strani luže, kjer uporablja ime Monique Haviland. Občasno še nastopa, čeprav je po poklicu fizioterapevtka v svojem studiu.

Ivo Mojzer je svojo glasbeno kariero pričel že v šestdesetih kot bobnar Mariborske skupine Biseri. V obdobju masovnih mladinskih plesov so preigravali Beatle in druge uspešnice. Kmalu pa ga je pot zanesla na drugi konec Slovenije, saj je v skupini Kameleoni nadomestil Tulia Furlaniča, ki je bil vpoklican v vojsko. Čeprav je bil uspešen bobnar, se je odločil za pevsko kariero. V sedemdesetih je sodeloval na slovenski popevki, leta 1975 pa posnel najbolj znano skladbo Deček z ulice. Tega leta je bil tudi član skupine Pepel in kri, ki je z Dnevom ljubezni nastopila na evrovizijskem festivalu. Sledila so dolga leta samostojne glasbene kariere v tujini, pred nekaj leti pa se je vrnil. Kot komponist in pevec se je uspešno vključil med mlajše slovenske glasbenike. V današnji rubriki moramo omeniti še dve imenitni imeni, to pa sta skladatelj Bojan Adamič in Fran Milčinski Ježek. Bi la sta velika prijatelja in pogosto sodelovala tudi v glasbi. Že v petdesetih je nastala njuna skladba Marička, ki jo je v originalu zapel Ježek, konec sedemdesetih pa sta jo na novo posnela Moni Kovačič in Ivo Mojzer. Prisluhnimo torej Marički, ki jo mnogi poznate pod naslovom Srček dela tika, taka.

Ivan Seljak

Današnja glasbena gostja Ana Štefok je hrvaška pevka s slovenskimi koreninami. Peti je pričela v dmačem cerkvenem zboru in tudi v kvartetu, ki se je imenoval Trnje. Prve aplavze je doživela v okviru zagrebškega gledališkega projekta z naslovom Viriete. Njen čisti sopran je prepričal številne organizatorje tedanjih festivalov zabavne glasbe. Prvo malo ploščo, na kateri je bila znamenita Gitara Romana, je posnela leta 1962. Sledile so uspešnice Balada , Bez majke, Ne oplakujem,

Pjesmom ti pričam in tako dalje. Leta 1968 je postala zmagovalka tedanjega sarajevskega festivala Vaš šlager sezone s skladbo Molitva, ki jo je zanjo napisal tedaj zelo mlad bosanski kantavtor Kemal Monteno. Ker smo v zadnjem času pogosto omenjali Opatijski festival, moramo povedati, da je bila Ana Štefok njegova pogosta gostja, zmago pa je zabeležila leta 1970 s skladbo Želim malo nježnosti i ljubavi. Zelo opažena je bila tudi na znanem festivalu kajkavske popevka v Krapini. V osemdesetih je njena slava zbledela. V svoji pevski karieri je izdala eno veliko ter petnajst plošč na 45 -tih obratih. Za današnjo zaprašenko dneva smo izbrali skladbo iz leta 1969 – Dovidjenja i sretan put.

Ivan Seljak

Ponedeljki so namenjeni ameriški glasbi, zato bomo tudi tokrat pobrskali po nekoliko manj znanih imenih. V vsej Evropi manj zanana, na oni strani luže pa zelo popularna skupina je tudi The 5th Dimension. To odlično vokalno zasedbo so sredi šestdesetih ustanovili Florence LaRue, Marilyn McCoo, Billy Davis, LaMonte McLemore in Ron Townson. Sprva je peterica delovala pod različnimi imeni, na primer HI-FI.in Versatiles, delovala pa je pod okriljem Raya Charlesa, s katerim so bili leto dni tudi na ameriški turneji. Ko so pričeli sodelovati z madim avtorjem Jimmy – jem Webb-om, se je njihova glasba pričela uvrščati na lestvice. Prva velika uspešnica je bila Jimmy Webb, sledile so mnoge druge. Pri nas smo jih še najbolj poznali po izvedbi glasbe iz filma Hair, denimo uspešnice Aquarius. Skupina je v taki obliki delovala do začetka sedemdesetih, kasneje pa se je pogosto preoblikovala, saj so se pevci odločali za solistične kariere. Do sredine osemdesetih je izdala okrog 20 albumov. V originalni zasedbi se je ponovno združila v tem stoletju in opravila nekaj ameriških turnej. Sicer pa The 5^th Dimencion v določenem smislu deluje neprekinjeno, za kar je zaslužna edina članica, ki je v njej od samega začetka, večna lepotica Florence LaRue. Od leta 2002 je tudi vpisana v muzej vokalnih skupin Hall of Fame. Za danes smo vam izbrali njihovo uspešnico iz leta 1969 WORKING ON A GROOVY THING.

i.s.

V četrtkovi zaprašenki, ko se spominjamo jugoslovanskih uspešnic, bo naš gost veliki hrvaški umetnik Stjepan Đimi Stanič, ki je že praznoval 80. rojstni dan. Glasbeno kariero je pričel leta 1951 kot kitarist in kontrabasist, vendar je njegov slikoviti bariton kmalu postal njegov glavni instrument. Bil ne nekakšen vsejugoslovanski umetnik, saj se je kar za nekaj let preselil v tedanjo prestolnic. Oživljal je stare, že pozabljene melodija, prirejal country uspešnice. V glasbenih arhivih še danes najdemo plošče, ki so bile v prvih letih njegovega delovanja posnete še na 78 vrtljajih. Starejša generacija se verjetno spominja njegovih hitov, na primer, Cowboy Jimmy, I love Paris , Bonie and Clyde in tako dalje. Po teh skladbah je zaslovel v vsej zahodni Evropi. Bil je večni sanjač, v glasbenem smislu vedno nekaj korakov od zadaj. Prav zato so po njegovi zaslugi mlajše generacije znova in znova lahko spoznavale staro glasbo. V svoji karieri je izdal veliko malih plošč in sedem albumov. Zanimivo je, da je se leta 2007 po dobrih dvajsetih letih odločil, da ponovno stopi v studio, kjer je posnel prav imeniten izdelek z naslovom Avtobus Calipso. Vsekakor pa v njegovem ustvarjalnem obdobju zavzemajo prvo mesti tri vsejugoslovanske zimzelene melodije, to pa so Zamagljen prozor, Prolazi sve in Jutro če promeniti sve, ki jo poznamo tudi v izvedbi Indexov. Med koncertno publiko, pa tudi širše Đimy Stanić še danes velja za nedosegljivega štoserja in zabavljača, ki zna pihniti na dušo vsaki generaciji. Za zaprašenko dneva smo izbrali hudomušno uspešnico iz leta 1971 – Moja kobila Suzy.

Ivan Seljak

Danes se bomo spomnili angleškega pevca Lea Sayerja. Poklicni oblikovalec in ilustrator se je najprej srečal z glasbo, ko je oblikoval ovitke plošč za eno izmed založb. Konec šestdesetih se je pričel ukvarjati tudi z glasbo, to pa predvsem iz potrebe po dodatnem zaslužku. Sodeloval je v različnih bendih, po ulicah igral orglice. Na odrih je bil dinamičen in poskočen, kar mu je omogočala ne le vitka, prav suhljata postava. PO nekaj neuspešnih poizkusih je vendarle posnel prvi hit z naslovom Show must go one - in rodila se je nova zvezda. Leo Sayer je v sedemdesetih izdajal uspešnico za uspešnico. Največ slave je Sayer požel z albumom Thunder in my heart. Konec sedemdesetih se je preselil v Ameriko in, ko se je čez nekaj let vrnil, od njegove slave ni bilo nič več. Niti stilska preobrazba mu ni več pomagala. V devetdesetih se je o njem govorilo le tedaj, ko je bila kakšna izmed uspešnic sedemdesetih na novo posneta ali uporabljena v filmih. Leta 2002 se je njegova skladba You make me feel like dancing znašla v filmu Charliejevi angelčki. V zadnjih letih bolj ali manj neopazni živi v Avstraliji, kjer si je tudi pridobil državljanstvo. Spomnimo se še na eno zanimivo obdobje njegove slave. Leta 2006 se je po 24 letih presenetljivo vrnil na vrh lestvic, ko je britanski DJ Meck ustvaril plesno house priredbo hita Thunder in My Heart. Današnja zaprašenka MORE THAN I CAN SAY je bila izdana leta 1980, ko se je Sayerjeva kariera močno majala. Gre za priredbo ameriške uspešnice, ki jo je že leta 1959 napisal Sonny Curtis.

i.s.

Z današnjo zaprašenko se bomo podali v Pannsylvanijo, kjer je leta 1959 nastal kvartet z imenom The Vogues. Njihova prva posneta skladba je bila Launie, my love, vendar še povsem neopazna. V tistih letih so kot gobe po dežju nastajale fantovske in dekliške skupine, ki so odlično obvladale večglasno petje. Skupina The Vogues se je hitro pričela prebijati v ospredje, predvsem zaradi izjemno spevnih melodij, ki so jih zanje pisali ugledni avtorji. V šestdesetih so nastali še danes prepoznavni hiti, med drugim Five o'clock world, Magic town, The Land Of Milk And Honey in tako dalje. Vse te skladbe so osvojile pomembna mesta na Bilboardovi lestvici. Njihov soul stil petja se je konec šestdesetih pričel nagibati k rock'n'rollu, zato so njihovi zadnji posnetki mnogo bolj eksplozivni. Od svojega začetka do leta 1973 so izdali sedem albumov različnih slogov in kakih trideset malih plošč. Po razpadu skupine so posamezni člani sestavili nove zasedbe, pogosto tudi pretiravali z uporabo originalnega imena. Tako v določenem obdobju zasledimo več imen, najbolj znano je vodil njihov tenosrist Chuck Blasko, zato je še pred nekaj leti delovala skupina Chuck Blasko & The Vogues. Mi smo danes za vas izbrali skladbo iz leta 1968, ko je nastala še danes znana balada My special Angel.

i.s.

Današnja zaprašenka se bo nekoliko odmaknila od popevk jugoslovanskih avtorjev, saj bo njen izvor nepoznan. Govorimo o tradiciji tako imenovanih starogradskih pesmi, katerih zibelka je Sombor. To staro mesto na severu Srbije je bilo skozi stoletja stičišče kultur Madžarske, Hrvaške, Srbije in še drugih narodov. Melodije, ki so nastajale v teh ravninskih pokrajinah, so počasi ponarodele in se tudi spreminjale. Prav v Somboru pa je bilo rojenih več glasbenikov, ki so to narodno blago ponovno zapisovali. Med njimi je tudi še danes zelo aktiven glasbenik in pevec Zvonko Bogdan, ki sicer živi v Beogradu. Tja se je preselil kot dijak, končal igralsko akademijo in spoznal, da nima od česa živeti. Pričel je prepevati po terasah kavarn in nočnih klubih. Postal je priljubljen po vsem Beogradu in mnogo širše. Ker je imel izjemen spomin za glasbo iz otroških let, je na papir zapisal stare melodije, ki so hitro našle pot na tedanje jugoslovanske radijske postaje, še zlasti na Radio Novi sad. Pravi hiti postale stare skladbe Ej, salaši, na sjeveru Bačke, Govori se da me varaš, Neko sasvim treći, Ne vredi plakati in tako dalje. Tako so te melodije na novo zaživele, Zvonko Bogdan je postal novi avtor že znanih skladb. Zlahka ga primerjamo z dvema Slovencema, koroškim Pavlom Kernjakom in beneškim Antonom Birtičem. Zanimivo je, da ta starogradska glasba zveni zelo podobno slovenski duši, zato je bila tudi pri nas zelo popularna. Poleg tega, da smo živeli v skupni Jugoslaviji, so glasbo teh ravninskih pokrajin k nam prinašali medvojni slovenski begunci, ki so našli drugi dom v krajih Vojvodine, teh večnih melodij so se nalezli tudi fantje, ki so dolga leta služili vojsko v teh krajih. Za današnjo zaprašenko dneva smo izbrali zelo znano popevko, ki je nastajala na ulicah Sombora, Fijaker stari, zapel pa jo bo današnji gost Zvonko Bogdan.

Ivan Seljak

Tokrat bo v naši družbi nam skoraj neznana britanska skupina Honeybus. Leta 1967 jo je ustanovil angleški skiffle kitarist in pevec Pete Dello, po tem, ko je že kar nekaj let nabiral kilometrino v različnih skupinah, najbolj znana je bila Grant Tracy & The Sunsets. Skupina Honeybus nikoli ni imela velikih ambicij, predvsem so člani hoteli ustvarjati čisto pop glasbo. Že leta 1968 jim je uspelo naredili edini pravi hit z naslovom I Can't Let Maggie Go. Resnici na ljubo je hit postal šele sredi sedemdesetih, ko skupina ni več obstajala. Tedaj je bil namreč uporabljen v eni izmed televizijskih reklam za kruh. Člani Honeybusa so se konec šestdesetih pogosto menjali, zbrali pa so toliko moči, da so leta 1970 izdali edini album z naslovom Story. Kasneje so snemali skladbe še za en album, ki pa je bil izdan šele pred nekaj leti. Zgodba Honeybusa se je v začetku sedemdesetih iztekla, posamezniki so se lotili solističnih projektov ali pa so se pridružili novim bandom. Leta 1995 je po težki bolezni umrl njihov stalni član Jim Kelly. Po njegovi smrti so preostali člani še nekajkrat sestavili originalno zasedbo, ustvarili so spletno stran in na novo posneli ali obnovili stare uspešnice. Še posebej vidni so bili v znani nizozemski televizijhski oddaji Singl luck, v kateri so nastopali leta 2003. Morda bomo o njih še kaj slišali, predvsem pa bodo danes gosti Porimorskega vala s skladbo I Can't Let Maggie Go.

i.s.

Danes bomo v družbi pevke nekoliko starejše generacije Sue Thompson. Rojena je bila leta 1925 v Nevadi. Z glasbeno kariero je pričela že pred vojno, ko se je tudi glasbeno izobraževala. Zelo hitro je našla pot na radijske postaje, kjer je bila zaposlena za obrambne in motivacijske namene že med samo vojno. Zanimivo je, da Sue Thompson že prav kmalu postala izrazita predstavnica ameriškega zvezdništva. Poročila se je že pri dvajsetih, kmalu spet ločila in ponovno skočila v zakonske jarme. Preživljala se je z glasbo, delala na televizijah, veliko snemala, vendar brez bistvenih uspehov. Ko je imela že 35 let, se je njena zgodba šele pričela. Leta 1961 je namreč posnela dve baladi – Sad movies in Norman. Obe plošči sta bili prodani v več kot milijon izvodih. Sue Thompson je tako v naslednjih letih naredila več kot njene vrstnice vse življenje. Do leta 1965 je bila ena najbolj prodajanih pevk ameriške zabavne glasbe. Leta 1965 je izšel tudi njen najuspešnejši album z naslovom Paper Tuger. To je bil hkrati višek njene kariere v pop glasbi, saj se njeni kasnejši iztdelki niso več uvrščali med prvo trideseterico ameriških hitov. Konec šestdesetih se je odločila, da se vrne v country glasbo, v kateri se je preizkušala že v mladih letih. Pridružila se je pevcu in avtorju country uspešnic , danes že pokojnemu, Donu Gibsonu, s katerim je posnela številne duete. Delovala je v okolju igralniškega Las Vegasa, ki je od leta 1990 tudi njen stalen dom. Klub temu, da je naštela že 85 let, se še pojavi na kakšnem glasbenem odru. Današnja zaprašenka bo že omenjen Papirnati tiger. Saj veste, za kaj gre – če je to ljubezenska zgodba, bi po naše pomenilo – gora velikih besed za malo dejanj.

Ivan Seljak

Skupino Prah je sredi sedemdestih ustanovil znan slovenski klaviaturist Miha Kralj, po tem, ko se je že z različnimi zasedbami kalil po slovenskih in nemških glasbenih klubih. Poznali so jih predvsem na Kočevskem, kjer sta bila doma oba preostala glasbenika. Tedaj je tudi nastala njihova prva skladba Sezona senc, za katero je besedilo prispeval pesnik, nekoč odličen ustvarjalec tesktov za popevke, Dušan Bižal. Sezona senc, ki je skupaj z na novo oživeto Sava šumi izšla na mali plošči, je postala pravi razpoznavni hit Kraljevega Prahu. Ko so pričeli nastopati v Ljubljani, spomnemo se jih lahko iz zelo popularne kavarne Slon, so postali širše znani. Pridružili so se jim še novi glasbeniki, med drugim Bobnar Miro Čekeliš in pevec Dominik Trobentar, ki ga mnogi bolj poznajo iz časov Hazarda. V tej zasedbi so izdali še štiri male plošče, do albuma pa ni prišlo. Leta 1980 je zasedba v tej postavi prenehala z delovanjem , Miha kralj pa se je odločil za samostojno glasbeno kariero s področja elektronske glasbe. V naslednjih dveh letih je zelo pomlajeno skupino prah sestavil za potrebe festivalov in drugih priložnosti. Tako so leta 1982 na Slovenski popevki s sklčadbo Halo Nataša osvojili 2. mesto, istega leta pa so na MMS – su s popevko Žrelo dosigli tretje mesto. Kasneje se niso več sešli. Miha Kralj se je od tedaj dalje pričel spogledovati predvsem z elektronsko glasbo klaviatur, ki jo je nekaj let pred njim že širil po svetu Jan Michael Jarr. Prva njegova plošča Andromeda je bila prodana v skoraj 40.000 izvodih. Njegova glasba je našla pot v filme in gledališča. V podobnem slogu Miha nadaljuje pot vse do današnjih dni. Za zaprašenko dneva pa smo danes izbrali že omenjeno vice zmagovalko slovenske popevke – Halo Nataša.

Ivan Seljak

Današnja glasbena skupina je ena najbolj znanih imen v bivši Jugoslaviji – Indexi. Ustanovili so jo sarajevski študentje, leta 1962, od tod tudi izhaja njeno ime. Nekaj let so preigravali uspešnice drugih avtorjev, leta 1967 pa so se spoprijeli tudi z avtorskim delom. Nastopali so po vseh festivalih tedanje države, včasih kot tipična pop skupina, drugič kot pionirska progresivna rock zasedba. V njihovih zapisih je omenjen podatek, da so leta 1969 posneli prvo skladbo v tedanji državi, ki je bila daljša od 10 minut, Nekdje na kraju u zatišju. V začetku sedemdesetih so prodrli v Sovjetsko zvezo, Poljsko, Bolgarijo in druge države vzhodnega bloka. Tedaj so se šele odločili, da ustvarijo svoj prvi album Modra rijeka. Ta album še danes velja za vrhunec jugoslovanskega progresivnega rocka. Visoko izpopolnjen konceptualni izdelek je temeljil na liriki najboljšega bosanskega pesnika, Maka Dizdarja, ponudil pa je veliko glasbe simfoničnega stila. Vsi člani Jedro skupine je tvorila trojica: Slobodan Kovačević - kitara, Fadil Redžić - bas in Davorin Popović – vokal, ostali pa so se menjali. Poudariti je potrebno, da so vsi glasbeniki imeli svoje redne službe, zato niso nikoli podlegli komercialnim trendom. Vsak njihov izdelek je bil do podrobnosti izpiljen. Med letom 1970 in 1990 so se redkeje pojavili na odrih, vendar se Indexi nikoli niso razšli. Drugi, bolj rokerski album Kameni cvetovi je bil izdan konec stoletja. Leta 2001 je znani vokalist Indexov Davorin Popović umrl, zato se je zgodba benda končala. Zadnji »posmrtni« izid je bil dvojni CD Poslednji koncert u Sarajevu. Danes vam bomo prah obrisali s skladbe Sanjam, ki je tipična balada Indexov in sodi med jugo izdelke, ki jih velja znova in znova poslušati.

Ivan Seljak

Izmed italijanskih skupin smo za danes izbrali že več kot štiri desetletja delujočo, pogosto pa tudi nedelujočo skupino I Nuovi Angeli. Nastala je konec šestdesetih za potrebe spremljanja znanih pevcev, snemala pa je tudi priredbe znanih uspešnic, med drugim Beatlesov v italijanski jezik. Od leta 1967 dalje je snema al tudi avtorske skladbe v ritmih popularnega rocka. Prvi veliki met je skupina dosegla leta 1971, ko je posnela skladbo Donna Felicita. V hipu so prodali milijon in pol malih plošč. Sledila so leta različnih uspehov. Večkrat so sodelovali na festivalih, vendar ne vedno uspešno, Leta 1972 so, na primer, pristali prav na zadnjem, mestu. Potrebno pa je povedati, da I Nuovo Angeli ni ni delovala kot enovita skupina, saj se je njena postava pogosto menjala. Do danes, na primer, se je v njej izmenjalo natanko 30 članov, v zadnjih letih pa tudi članic. Svoje prvo odbdobje so zaključili konec sedemdesetih, vmes prešli v povsem druge glasbene vode, saj so se ukvarjali z otroško glasbo. V tem stoletju so uspešno obnovili prve skladbe in tudi izdali nekaj CD plošč. Iz obdobja vinila pa njihova zapuščina šteje osem velikih in kakšnih 30 malih plošč. Žal pa je letos umrl njihov ustanovni član Alberto Pasetti, s katerim so po njegovi vrnitvi leta 2006 kovali nove načrte. Danes vam bomo ponudili že omenjeno največjo uspešnico Donna Felicita.

i.s.

Danes bo naš gost ameriški soul pevec in pisec besedil Jerry Butler. Rojen je bil v Missisippiju leta 1939. Odraščal je v skromnih razmerah, najstniška leta preživel kot pevec v cerkvenem zboru. Prva znana skupina, katere član je bil, se je imenovala Northern Jubilee Gospel Singers. Leta 1958 je posnel svojo prvo skladbo For Your Precious Love, ki je že napovedala njegovo kariero. V naslednjih dvajsetih letih je nanizal okrog 50 skladb, ki so polnile ameriške soul in R&B lestvice. Vse pa je v glavnem ostalo v Ameriki, drugod po sveto je bil zelo neznan. Mnoge njegove skladbe so pozneje povzeli drugi glasbeniki, denimo Tony Orlando in drugi. Leta 1981 se je njegova glasbena kariera v glavnem zaključila, saj je vstopil v politiko. Deloval je kot profesionalni državni sekretar v različnih vladah, sedaj pa je upokojenec, ki z ženo Anette in sinovoma živi v Chicagu. Tudi na Primorskem valu njegove glasbe še nismo slišali, zato bomo danes z veseljem obrisali prah s skladbe Jealous kind of Fellow.

i.s.

Skupino New swing quartet, ki jo je do prenehanja delovanja vodil Oto Pestner, smo v zadnjih letih poznali predvsem kot odlično interpretatorico črnske duhovne glasbe, swinga in jazza, ki je v svetovnem merilu razvila prav poseben stil petja. Povsem primerljivi so bili s svetovnimi zvezdami, kot sta Golden Gate Qaurtet in Blind Boys of Alabama. Njihovi koncerti so bili izredno dobro obiskani, čeprav so nastopali kar pogosto. Spoznali so jih v mnogih državah Evrope in Amerike, nikoli pa niso pozabili na domače občinstvo, ki je redno polnilo Gallusovo dvorano in druge slovenske kulturne hrame. Njihova glasbena kariera, sprva v precej drugačni podobi, se je pričela leta 1968, v New swing kvartet pa so se preimenovali dve leti kasneje. Zanimivo je, da so prvi resni nastop imeli na na igrah bratstva in enotnosti v takratnem Titogradu, današnji Podgorici. V konkurenci beat skupin so prepričljivo osvojili prvo mesto, nastopili pa so tudi še v delu tekmovanja z narodno-zabavnimi ansambli, kjer so prav tako slavili z ljudsko pesmijo Nocoj pa, oh, nocoj. V dolgih letih delovanja so izdali okrog 40 različnih nosilcev zvoka, posebej dobro prodajane so bile njihove božične izdaje. Dobri poznavalci slovenske popevke pa se skupine New swing kvartet spominjajo tudi iz povsem zabavnih vod, kar še posebej velja za prvo desetletje njihovega delovanja. Med drugim so bili udeleženci, pa tudi zmagovalci, številnih festivalov, še posebej festivala narečnih melodij v Mariboru. Današnja zaprašenka dneva prihaja prav iz tega festivala, na katerem so prejeli največ glasov občinstva s skladbo Bertija Rodoška – Nazdravimo prijateljstvu.

i.s.

Ob četrtkih brskamo po skladbah, ki so nastale v bivši Jugoslaviji, zato bo današnja gostja Korni Grupa. Leta 1968 jo je v Beogradu ustanovil biši član sarajevskih Indexov Kornelije Kovač. Ker so jo sestavljali že znani glasbeniki, se je skupina tudi zelo hitro uveljavila. Že naslednje leto se je udeležila Opatijskega festivala, hkrati pa posnela prvo uspešnico Magična ruka. Od tedaj dalje je bila redna gostja najprestižnejših domačih, pa tudi tujih festivalov. Njena značilnost je bila zelo pestra menjava vodilnih vokalov. Po dveh manj znanih pevcih so se v skupini izmenjali kasnejši veliki solistični estradniki. Dalibor Brun, Dado Topič, Zdravko Čolič in Zlatko Pejakovič. Vsak pevec je v skupino prinesel tudi določen nov stil. Še posebej jo je zaznamoval Dado Topič, v čigar obdobju se je Korni grupa približala progresivnemu rocku. Tedaj je tudi nastala velika uspešnica Jedna žena. Svoj prvi album s preprostim naslovom Korni grupa je posnela šele leta 1972, ko je v njej pel Zlatko Pejakovič. Leta 1974 je s skladbo Moja generacija zmagala na Opatijskem festivalu in si s tem pridobila pravico nastopa na Evrosongu. Z 12. mestom niso bili preveč uspešni. Sledila je še polomijada z novim albumom Not An Ordinary Life, ki je bil v celoti posnet v angleščino, doživel pa je izjemno slabo prodajo. Po teh dogodkih je Kornelije Kovač ugotovi, da je čas, da se počasi razidejo. NA njihovem poslovilnem koncertu je bil rojen še tretji album Mrtvo more. Kot je znano, se je skupina ponovno zbrala leta 87, ko je bil v Zagrebu organiziran veliki rock festival, na katerem so nastopili tudi Indexi, Time, Yu grupa in še nekatera znana imena. Današnja zaprašenka dneva po mnenju avtorja sodi med njihove najboljše izdelke: Etida.

i.s.

Pevca z imenom Giampero Anelli poznamo v glavnem pod vzdevkom Drupi. Rodil se je leta 1947 in je ostal vse do danes pevec z nekoliko skrivnostnim, a spoštovanja vrednim slovesom. Z glasbeno kariero je pričel kot petnajstletnik, ki je dopoldne delal v mehaničnih delavnicah, v večernih urah pa se preizkušal v glasbenih klubih. Njegova vztrajnost ga je pripeljala do festivalov, tudi Sanremskega. Toda tudi tu ni šlo gladko. Prvi nastop v Sanremu mu je leta 1973 s skladbo Vado Via prinesel zadnje mesto, kjub temu pa je bila skladba kasneje med bolj popularnimi italijanskimi hiti. Počasi, a vztrajno se je prebijal na sceno, nikoli pa ni zvezdniško blestel. Za to je verjetno odločilen njegov slog petja, predvsem pa v pesniške metafore oblečena dobra besedila. Drupi je v kasnejših letih postal umetnik več generacij. Znova in znova je bil odkrit, zato nikoli povsem pozabljen. V sedemdesetin in osemdesetih je Italiji in svetu ustvaril velike mednarodne hite, kot na primer Bella come te, Volio una donna, Sambario in tako dalje. Njegovo drugo obdobje so bila devetdeseta, ko je v nekaj letih izdal kar pet izjemno prodajanih albumov. Zanimivo je, da je največ uspeha doživel v vzhodni Evropi. V Pragi, na primer, bil leta 2003 poleg Rolling Stonesov edini glasbenik, ki je lahko nastopil na njihovem Metnem trgu, zato med tamkajšnjimi ljubitelji dobre rock glasbe velja za pravega heroja. Drupi je prijatelj številnih svetovnih glasbenikov. Vsa leta je sodeloval pri snemanju albumov drugih glasbenikov, najpogosteje že pokojnemu kralju popa Jacksonu. Njegov dober poznavalec je pred kratkim zapisal: „ Drupija danes srečamo v lokalih s preprostimi ljudmi ali pa na ribolovu. Mirno lahko stavite, da pripravlja novo presenečenje“. Današnja zaprašenka dneva prihaja iz leta 1977 – Picola e Fragile. Njeno sporočilo je preprosto: Poleg mene si tako majhna in krhka, ostani taka, saj si v mojem srcu – velikan.

Ivan Seljak

orkove zaprašenke so v znamenju angleških glasbenikov. Danes bo naša gostja skupina Sweet. Nastala je že leta 1966. Njen stil bi težko opredelili, saj se je pogosto spreminjal. Sprva so igrali glasbo šestdesetih, se vmes prelevili v tipično glam rock skupino, v poznejšem obdobju pa pristali v hard rocku. Prva mala plošča je izšla leta 1968 z naslovom Slow motion, na lestvice pa so prodrli šele leta 1971. Tudi sicer so bila sedemdeseta zanje najbolj uspešna. Po odhodu glavnih imen so nekaj časa mirovali, nato prenovili skupino, ki pogojno deluje še danes. Skupino Sweet je ustanovil Brian Connolly, ki je zanjo prispeval največ uspešnic. Kot je znano, se je v osemdesetih odločil za solistično kariero, vendar ga je zaradi njegovega načina življenja izdalo zdravje. Umrl je pred trinajstimi leti. Vsekakor pa v glasbi ostaja veliko ime, še zlasti po hitih skupine The Sweet, ki so kraljevali na svetovnih lestvicah. To so bili, na primer Funny Funny, Co-Co, The six teens in tako dalje. V sedemdesetih so se izjemno dobro prodajale male plošče, zato veliko njihovih singlov sprva ni bilo objavljenih na albumih. To pa seveda ne moremo trditi za zadnja leta zgoščenk, ko je bilo izdanih kar nekaj kompilacij z glasbo skupine Sweet. Najboljši izbor je bil narejen lani na dvojnem albumu z naslovom The Sweet antology. Danes vam bomo ponudili njihovo prvo pravo uspešnico iz leta 1971 – Co – Co.

Ivan Seljak

Ameriški glasbenik Tommy James je že prekoračil šestdeseta, čeprav ga kot glasbenika in producenta še vedno srečujemo v tej donosni industriji. Je eden izmed najbolj zanimivih glasbenikov, predvsem zato, ker je mesto vodilnega glasbenika v skupinah prevzel že kot najstnik. Svojo prvo glasbeno skupino je namreč ustanovil že pri 12 tih letih in z njo tudi igral po klubih Ohia. Največje uspehe je doživel s skupino The Shondells, ki je delovala do leta 1972. Sredi šestdesetih so bile v milijonski nakladi prodane uspešnice, kot so I Think We're Alone Now, Its only Love in Hanky Panky, po kateri se imenuje tudi njihov prvi album. Skupina The Shondells je v tem desetletju izdala sedet albumov. Kasneje, po letu 1970, se je James posvetil samostojni karieri. Kot član skupin, pa tudi kot posameznik, ne slovi po veliki produktivnosti, čeprav so njegovi izdelki med najbolj popularnimi ameriškimi rock n roll skladbami. V solistični karieri je izdal 17 albumov različnih glasbenih stilov. Pred kratkim je pričel ponovno nastopati s svojimi glasbenimi prijatelji iz skupine The Shondells. V letošnjem letu je bila izdana tudi zelo odmevna biografija z naslovom Me, the Mob, and the Music. Danes pa bomo obrisali prah z eksplozivne in melodične uspešnice iz leta 1968, po kateri je dobil ime album - Mony, Mony.

i.s.

Danes bomo prah brisali s skladbe, ki je nastala na festivalu slovenske popevke leta 1971. Tedaj je še delovala skupina Deliali, ki je bila ena prvih pretežno dekliških skupin pri nas. Vendar pa se je njena članica Majda Jazbec odločila nastopiti v drugačni vlogo, v duetu z Janezom Puhom. O Majdi Jazbec kdaj kasneje, danes pa nekaj besed o pevcu. Rojen je bil leta 1950, med šolanjem se je učil igrati kitaro in klarinet, hkrati pa zašel med popevkarje. Postal je poklicni glasbenik, bil je član ansamblov Caravele in Union, vendar smo ga pri nas poznali le nekaj časa. Med leti 1970 in 1990 je namreč veliko potoval po vsej Evropi, saj je bilo v tem obdobju na razpolago mnogo nočnih lokalov z živo glasbo. Pozneje je nadaljeval z izobraževanjem na glasbenem področju. Končal je šolanje za aranžerja in komponista na Glasbeni akademiji v Münchnu in se osredotočil na glasbeno ustvarjanje najrazličnejših stilov. Tudi sicer s svojo družino živi v Nemčiji, kjer ima svoj studio in dela po naročilu za mlajše pevce in druge projekte. Tokrat pa ga bomo slišali kot dvajsetletnika v duetu z Majdo Jazbec – Naj bo Mavrica.

Ivan Seljak

Te dni se v Splitu odvija velik glasbeni spektakel, ki je namenjen 50. obletnici tamkajšnjega festivala zabavne glasbe. Prav zaradi tega smo za današnjo zašrašenko izbrali ime, ki je tesno povezano tudi s tem festivalom, Anico Zubović. Je predstavnica starejše generacije zagrebških pevk, svojo kariero je najprej pričela v resni glasbi kot sopranistka. V petdesetih se je posvečala obdelavi medžimurskih narodnih pesmi, med katerimi je bil najbolj znan njen posnetek pesmi Ružica sam bila. V svet zabavne glasbe jo je popeljal Nikica Kalogjera, ki ji je priredile nekaj uspešnic Sanremskega festivala, leta 1958 pa je že nastopila na prvem Opatijskem festivalu. Kasneje je bila redna znanka teh prireditev v Opatiji, Zagrebu, Splitu in tako dalje. Na njeno glasbeno kariero so precej vplivali njeni trije zakoni, saj je se s tem selila v Beograd, po smrti tretjega moža pa se je ponovno vrnila v Zagreb. Zadnja desetletja je bila članica profesionalnega zbora Radia Zagreb, z zabavno glasbo pa se ni več ukvarjala. Danes se bliža osemdesetim in živi kot upokojenka v enem izmed tamkajšnjih domov. Tudi Zaprašenka dneva z naslovom Neka uvek bude sunce, ki jo bo zapela skupaj s Sarajevčanom Minjo Suboto in ga bomo spoznali v eni naslednjih oddaj, je nekaj posebnega. V sredini šestdesetih je nastala v Rusiji. Avtor je našel verze na eni izmed risb mednarodne otroške razstave. Tako je bilo zapisano z otroško roko: „Naj vedno sije sonce, naj vedno sije nebo, naj bova vedno moja mama in jaz.... „ Pesem je v številnih jezikih obkrožila svet in še danes velja kot ena največjih svetovnih uspešnic z a otroke. Torej – Neka uvek bude sunce.

Ivan Seljak

Tudi današnji glasbeni gost iz Italije Fausto Leali je pri nas nekoliko manj znano ime, čeprav je na glasbeni sceni natanko petdeset let. Njegov glas je raskav in agresiven, kar je popolnoma neznačilno za klasično italijansko popevko. Prav zaradi tega se ga je kmalu oprijel vzdevek Negro bianco, torej Črno beli. Svojo prvo malo ploščo je leta 1962 izdal kot prilogo magazina Nuova Enigmistica Tascabile. Po tem se je poizkusil v priredbah, med drugim skladb skupine The Beatles. Pomembnejši uspeh je doživel šele v letu 1967, ko je izdal priredbo starega ameriškega hita z naslovom Hurt v italijanski verziji. Pesem Chi je bila prodana v več kot milijon izvodih. Kljub temu pa Fausto Leali, predvsem zaradi Italijanom nenaklonjenega sloga ni bil nikoli velik zvezdnik. Več se je o njem govorilo, ko se je je poročil z že uveljavljeno pevko mileno Cantu. Sledili so številni poizkusi, snemal je povprečno popularne plošče in se udeleževal festivalov, tudi Sanremskega. Svoj novi vrh je doživel v osemdesetih, ko so producenti spoznali, da je njegov glas odličen za duete. Tako so postale njegove glasbene partnerice Loredana Berte, Mina in seveda Albanka Ana oxa. Z njo je tudi nastopil na evrovizijskem festivalu leta 1989 s skladbo Avrei voluto, vendar Italijani z devetim mestom niso bili zadovoljni. V Sanremo se je uspešno vrnil leta 2002, pa tudi danes še ni rekel zadnje besede. Do danes je izdal 19 albumov, zadnjega z naslovom Una piccola parte di te pred dobro polovico leta. Današnja zaprašenka prihaja iz osemdesetih in nosi naslov Mi manchi, torej, Pogrešam te.

Ivan Seljak

Torek je dan za britanske skupine, zato smo vam danes v goste pripeljali fante z imenom The Equals. Če bi ime prevedli v slovenščino, bi jim rekli Vsi enaki, kat je tudi bistvo skupine, ki je delovala konec šestdesetih. Sestavljali so jo glasbeniki različnih dežel in narodnosti: brata Dervin in Lincoln Gordon iz Jamajke, Londončana Pat Lloyd in John Hall, ter seveda najbolj znana figura Eddy Grant iz Gvajane. Zanimivo je, da so svojo glasbeno kariero pričeli na celini, v Nemčiji in na Nizozemskem, kjer so tudi najprej plasirali na lestvice svoj največji hit Baby Come Back. Ta mala plošča je bila konec šestdesetih prodana v milijon izvodih. Ostali singli: Get So Excited, Hold Me Closer, Lonely Rita, After the Lights Go Down in drugi niso niti približno dosegli naklado milijonskega hita. V času delovanja je skupina izdala tudi dva albuma. Njihovi nastopi so se odvijali predvsem v Evropi in Veliki Britaniji. Konec desetletja je bila kariera za nekaj časa prekinjena zaradi prometne nesreče z avtomobilom, v kateri je bilo poškodovanih vseh pet glasbenikov. V začetku sedemdesetih je Eddy Grant zbolel na pljučih, zato se je vrnil v ameriško Gvajano, ki je bila v tistem obdobju že izločena iz britanskih kolonij. Kot je znano, je kasneje uspel v izjemni solistični karieri, The Equals pa se je sestala le še ob posebnih priložnostih. Njihova Baby come back je bila kasneje posneta v številnih verzijah in zato nedvomno sodi med največkrat predvajane skladbe v zabavni glasbi. Mi pa vam bomo danes brisali prah s skladbe Get So Excited.

Ivan Seljak

Johnny Mathis je bil rojen leta 1935 v Texasu. Že v otroških letih je kazal nagibe h glasbi, zato so ga starši ob tem tudi podpirali. V času šolanja in študija pa se je veliko ukvarjal tudi z atletiko, Skokom v daljavo in tekom čez ovire. V športu se je približal olimpijskim rekordom, zato je več let kolebal med obema dejavnostma. Kot glasbenik se je sprva posvečal jazzu, ko pa je uvidel, da v njem ne bo kruha, se je odločil za čisto nasprotje – Romantične balade. Konec petdesetih in v šestdesetih je bil dokaj uspešen, čeprav je nova generacija to glasbo štela za pocukrano limonado. Najuspešnejši skladbi petdesetih sta bili Wonderful, Wonderful in It's Not For Me To Say. V šestdesetih in sedemdesetih je izjemno veliko snemal, čeprav je vseskozi občutil zaton svoje glasbe. Ob koncu leta se je veliko posvečal božičnim skladbam. Mnogo se verjetno spomnite njegove uspešne vrnitve leta 1978 s popularno skladbo Too Much, Too Little, Too Late, ki jo je zapel skupaj z R&B pevko Deniece Williams. Nasploh je mnoge uspešnice posnel v duetih, tudi z izjemnimi imeni, kot sta, na primer, Dionne Warwick in Natalie Cole. Mathis je ostal dokaj popularen vse do danes, je tudi prejemnik najprestižnejših nagrad. Leta 1982 je javno objavil svojo istospolno usmerjenost, kasneje pa o zasebnosti ni več spregovoril. Šele v zadnjih intervjujih je izdal skrivnost, da so mu skrajneži vsa ta leta grozili s smrtjo. Sicer pa drugačnost ni vplivala na njegovo kariero, saj so ga oboževalci sprejeli takšnega kot je. Zanimivo je, da je Johnny Mathis tudi umetnik kuhanja. Leta 1982 je izdal knjigo z naslovom Kuhanje samo za vas. Iz njegovega obsežnega glasbenega opusa smo za zaprašenko dneva izbrali duet z Dionne Warwick – Friends in love.

i.s.

Petek je dan za slovensko zaprašenko, zato bomo danes v družbi Jelke Cvetežar. Verjetno bi lahko trdili, da je bila prva zvezda slovenske zabavne glasbe, če izdelkom takoj po 2. svetovni vojni tako lahko rečemo. Na odrih se je pojavila mnogo prej od kasneje bolj znane trojice Beti Jurkovič, Marjana Deržaj, Majda Sepe. V hotelskih klubih, festivalni dvorani in drugih odrih je bila v središču pozornosti, kar je tudi razumljivo, saj je bila ena redkih tedanjih pevk z glasbeno izobrazbo. Tudi sicer so tisti časi, ko je bilo na razpolago izjemno malo avtorskih skladb, zahtevali vsestranske pevce. Jelka je odlično interpretirala šansone, narodno in narodnozabavno glasbo, uspešno je pela popevke vseh vrst, se spogledovala z jazzom in končala svojo kariero kot članica zbora ljubljanske opere. Tudi na področju opere so ji strokovnjaki - takrat, ko je bila v zenitu - napovedovali lepo kariero, ki pa je, žal, ni uresničila. Veliko je igrala v radijskih igrah, saj je bila članica igralske skupine Radia Ljubljana. Tudi to ji je pomagalo, da je tako pristno podoživljala popevke in šansone. Svojih pesmi ni veliko objavila, ostale pa so v radijskih arhivih. Šele po njeni smrti leta 2002 je bil izdan album t dvajsetimi skladbami z naslovom Neizpolnjena želja. Umrla je v 71. letu starosti spomladi leta 2002. Najbolj znamenita popevka, po kateri se je bomo spominjali še desetletja pa je seveda Ko boš prišla na Bled. Pa ji prisluhnimo.

Ivan Seljak

Dalmatinec iz Zadra Duško Lokin je na glasbeno sceno stopil šele pri 23 tih letih. Do tedaj se je namreč resno ukvarjal s športom, saj je bil član mladinskih reprezentanc v nogometu in rokometu. Kilometrino je nabiral v odlični skupini Kondori, s katero je leta 1969 tudi posnel prvo veliko uspešnico Draga Marija. Od leta 1971 deluje kot samostojni glasbenik. Zanimivo je, da je prvo desetletje izdal preko 20 malih plošč, ki so se prodajale v visokih nakladah, v tem času pa ni posnel niti enega albuma. Male plošče so bile v tistih letih zelo priročne, saj so po vsej Jugoslaviji še delovali avtomati za njihovo predvajanje. To so bila tudi leta velikih uspehov, tudi festivalskih. Leta 1972 je bil opažen na Splitskem festivalu s skladbo Zlato moje, 1974 pa je na Zagrebfestu zmagal s popevko Riječi pomirenja. Dve leti kasneje je že osvojil naslov Zlata ptica Jugotona, ki jih je založba podeljevala ob 100 tisoči prodani plošči. Od leta 1979 dalje se je odločil za snemanje studijskih albumov, ki se jih je nabralo natanko dvajset. Zadnja leta ga na nastopih in pri snemanjih pogosto spremlja povratnik iz tujine Džo Maračič – Maki. Vsekakor je med komercialno najuspešnejšimi hrvaškimi glasbeniki, saj je do danes prodal že 25 plošč v zlatih nakladah. Za zaprašenko dneva na Primorskem valu smo izbrali od nekdanjih čestitk zelo zribano, a vsekakor že nekoliko pozabljeno skladbo iz leta 1971 – Draga, za rođen dan tebi.

Ivan Seljak

Pevca z imenom Giampero Anelli poznamo v glavnem pod vzdevkom Drupi. Rodil se je leta 1947 in je ostal vse do danes pevec z nekoliko skrivnostnim, a spoštovanja vrednim slovesom. Z glasbeno kariero je pričel kot petnajstletnik, ki je dopoldne delal v mehaničnih delavnicah, v večernih urah pa se preizkušal v glasbenih klubih. Njegova vztrajnost ga je pripeljala do festivalov, tudi Sanremskega. Toda tudi tu ni šlo gladko. Prvi nastop v Sanremu mu je leta 1973 s skladbo Vado Via prinesel zadnje mesto, kjub temu pa je bila skladba kasneje med bolj popularnimi italijanskimi hiti. Počasi, a vztrajno se je prebijal na sceno, nikoli pa ni zvezdniško blestel. Za to je verjetno odločilen njegov slog petja, predvsem pa v pesniške metafore oblečena dobra besedila. Drupi je v kasnejših letih postal umetnik več generacij. Znova in znova je bil odkrit, zato nikoli povsem pozabljen. V sedemdesetin in osemdesetih je Italiji in svetu ustvaril velike mednarodne hite, kot na primer Bella come te, Volio una donna, Sambario in tako dalje. Njegovo drugo obdobje so bila devetdeseta, ko je v nekaj letih izdal kar pet izjemno prodajanih albumov. Zanimivo je, da je največ uspeha doživel v vzhodni Evropi. V Pragi, na primer, bil leta 2003 poleg Rolling Stonesov edini glasbenik, ki je lahko nastopil na njihovem Metnem trgu, zato med tamkajšnjimi ljubitelji dobre rock glasbe velja za pravega heroja. Drupi je prijatelj številnih svetovnih glasbenikov. Vsa leta je sodeloval pri snemanju albumov drugih glasbenikov, najpogosteje že pokojnemu kralju popa Jacksonu. Njegov dober poznavalec je pred kratkim zapisal: „ Drupija danes srečamo v lokalih s preprostimi ljudmi ali pa na ribolovu. Mirno lahko stavite, da pripravlja novo presenečenje“. Današnja zaprašenka dneva prihaja iz leta 1977 – Picola e Fragile. Njeno sporočilo je preprosto: Poleg mene si tako majhna in krhka, ostani taka, saj si v mojem srcu – velikan.

Ivan Seljak

V današnji rubriki bomo omenili kar tri velike glasbenike.

Za pesem, ki jo boste slišali, bi le redko kdo lahko zatrdil, da se jo spomni, ko je bila prvič predvajana. Pesem Yes Sir, That's My Baby je namreč napisal ameriški skladatelj Walter Donaldson že daljnega leta 1925, prvič pa je bila posneta leta 1930. Za to se je potrudil ameriški igralec, komediant in glasbenik, sin rusko- židovskega emigrantskega para, Eddie Cantor. Verjetno gre za najbolj vsestransko, danes bi rekli multimedijsko osebnost v Ameriki. Poznamo ga iz kakšnih tridesetih filmov, bil je pionir radia in televizije. Kasneje so skladbo snemali ansambli drug za drugim - in še danes: če kaj veljaš v tej stroki, moraš to skladbo odigrati! Posnetek današnje zaprašenke dneva je star dobrih štirideset let. Na pomoč nam bo priskočil angleški glasbenik Chris Barber s svojim dixie orkesttrom. Tudi zanj lahko trdimo, da spada med prva imena svetovnih jazz glasbenikov. Doma je iz angleške dežele Hertfordshire, kariero pa je pričel leta 1950. Je šolan pihalec, in obvlada več instrumentov, prvi pa je vsekakor pozavna. Dolga leta je bil na čelu številnih orkestrov, prav te dni pa je praznoval 80. rojstni dan. Vsekakor v glasbi še ni povedal vsega, zadnji veliki koncert je imel pred slabim letom v Greenwichu. In tui je zaprašenka dneva: Yes Sir, That's My Baby.

Ivan Seljak

Danes se bomo spomnili pri nas zelo malo znane skupine The new colony six, ki je delovala v šestdesetih in v začetku sedemdesetih. Ustanovljena je bila leta 1964 v Chicagu. Čez dve leti so izdali prvi večji hit z naslovom I Confess, ki je še isto leto izšel tudi na debitantskem albumu Breakthrough. Do konca šestdesetih so izdali še tri zelo dobro prodajane albume, njihov sestav pa se je pogosto menjal. V času svoje popularnosti so kar deset skladb plasirali na Bilboardovo lestvico, najbolj so poznano po dveh uspešnicah: I Will Always Think About You inThings I'd Like to Say. Tudi sicer so sloveli predvsem kot mojstri ljubezenskih popevk v ritmih mehkega rocka. V sedemdesetih je zanimanje za tovrstno glasbo splahnelo, zato se je skupina razšla. Njihovo vrnitev beležimo konec osemdesetih. V devetdesetih so izdali dva albuma, prvega z remiksi svojih nekdanjih uspešnic, drugega pa z novimi skladbami. Leta 2002 so dobili eno izmed častnih mest v znamenitem glasbenem muzeju Rockn'Roll Music Hall of Fame. Glede na podatke spletnih strani jim še vedno lahko prisluhnemo na koncertih, po cenah vstopnic sodeč pa sodijo v srednji kakovostni razred. Mi smo se danes odločili brisati prah s skladbe iz leta 1968 - I Will Always Think About You. Tipično ljubezensko balado ni posebej težko prevesti, saj se vse vrti okrog besed. Vedno sem v mislih pri tebi in ne najdem besed, s katerimi bi to čustvo opisal – torej – najine poti so skupne.

Ivan Seljak

Mnogi so prepričani, da je Danilo Kocjančič dal slovenski popevki pravo rokersko dušo in zagotovo se ne motijo. Že kot srednješolec je bil pobudnik ustanovitve legendarne skupine Kameleoni. Kasneje je ustanovil še skupine Bumerang, Labirint, Prizma, Bazar in Halo. Njegov skladateljski talent se je razcvetel v letih delovanja Prizme. Tedaj je pričel sodelovati s piscem besedil Dragom Mislejem Mefom in ta odličen ustvarjalni tandem deluje še danes. Sledila so uspešna leta z Bazarjem, ki je leta za letom pobiral festivalske nagrade. Danilo ima tudi izjemen občutek za odkrivanje novih glasbenih talentov. Z njegovo pomočjo so zasijale zvezde Tinkara Kovač, Polona Furlan, Lara Baruca, Monika Pučelj in tako dalje. Poleg tega, da je pred kratkim izdal ploščo Danilo poje Kocjančiča, na kateri je vse vodilne vokale odpel sam, ga še vedno srečujemo na odrih, včasih s prijateljem Zdenkom Cotičem, občasno v skupini Halo. Danes se bomo podali v čase skupine Bazar. Kocjančič jo je zasnoval takoj po razpadu Prizme. V njej so sodelovali sami prekaljeni glasbeni mački, ki so bili vešči kovačnice dobrih primorskih melodij. Prav zato je skupina kar trikrat zmagala na festivalu MMS, in sicer v letih 1984 s skladbo Portorož 1905, leta 1985 s skladbo Dober dan in še dve leti za tem s skladbo Amerika. S tem je poleg Faraonov najuspešnejša skupina tega festivala. Današnjo Zaprašenko dneva Nevarne igre poznamo v različnih izvedbah, tokrat pa prah brišemo z originalne, Bazarjeve.

i.s.

Današnji glasbeni gost bo hrvaški pevec, ki je svojo glasbeno kariero pričel že v sredini petdesetih – Miro Ungar. Tedaj je vil namreč zasnovan znameniti kvartet 4M (Četiri M), eden izmed teh em-ov je bil tudi šestnajstletni Ungar. Ta velika glasbena atrakcija je bila poznana po vsej tedanji Jugoslaviji in po številnih evropskih državah, kjer so gostovali. Kot je znano, je bil Miro Ungar prvi mož prav tako znane Tereze Kesovija, s katero imata sina Alena. Glavni del epizode s skupino Četiri M se je zaključila, ko se je sredi šestdesetih vsa družina preselila v Pariz. Po vrnitvi so občasno še nastopili skupaj, vendar se je Ungar odločil za solistično kariero. Prvi solistični nastop na Opatijskem festivalu leta 1968 mu je s skladbo Noćas si lijepa, ljubavi prinesel 2. mesto. V tistih letih so nastajali njegovi največji projekti. Snemal je doma, pa tudi v Parizu, ki je bil nekakšen njegov drugi dom. Skupaj z ženo sta osvojila več svetovnih festivalskih naslovov, med drugim leta 1970 v Bernu, leto kasneje celo v Čilu. Po razpadu zakona leta 1973 se je preusmeril bolj na vzhodni trg, osvojil je poslušalce tedanje Vzhodne Nemčije in Sovjetske zveze. Ungarja se spominjamo tudi po vlogi v prvi hrvaški rock operi Gubec Beg, v kateri je z Josipo Lisac zapel znameniti duet Ljubezenska pesem. Kljub temu, da je v glavnem živel v tujini je pogosto polnil domače dvorane. Ob trideseti in štirideseti obletnici kariere ne napolnil zagrebško dvorano Vatroslav Lisinski. Na Zagrebfestu je leta 2002 osvojil prvo nagrado publike s skladbo 24 ur s teboj. Leta 2006 je ob svoji 50 letnici delovanja prejel Zlato plaketo Status, tedaj je tudi izdaj zelo dobro prodajano CD ploščo To je bila moja muzika. Svoji vitalnost je znal Ungar vselej izkazati na različne načine. Zadnjia, najbolj atraktivna, je bila njegova četrta poroka pred poldrugim letom. Poročil se je namreč s dvainštirideset let mlajšo Saro Stanković. Pa se vrnimo zaprašena leta. Leta 1970 je skupaj s sinom Alenom posnel skladbo Al Tata, ti me voliš. Čeprav smo jo v tistih letih večkrat dnevno slišali v izjemno popularnih radijskih čestitkah, smo jo po tolikih letih vendarle pozabili. Po mnogih letih ponovno na Primorskem valu.

Ivan Seljak

Med velika imena italijanske glasbe sodi tudi italijanska pevka Mina s pravim imenom Anna Maria Mazzini. Poznamo jo že iz konca petdesetih, ko se je sprva ukvarjala s športom, leta 1958 pa se je odločila predvsem za glasbeno kariero. Že leta 19659 si je s svojim stasom in glasom prislužila vzdevek Kraljica ekranov. Od tedaj dalje je posnela okrog tisoč pesmi, na 77 albumih, njene plošče so bile prodane v preko 60 milijonih izvodov. Mina je bila ena prvih pevk, ki je v italijansko sceno vnašala rock in soul glasbo. Njene velike vokalne sposobnosti je do podrobnosti izkoristil veliki italijanski skladatelj, s katerim je največ sodelovala Lucio Battisti. Tudi sicer je Mina ženska posebnega stila, v mimiki rok nedosegljiva. Živela je dokaj burno življenje, ki je bilo povezano tudi z nekaterimi zelo odmevnimi tragičnimi dogodki. Zanimiv podatek je tudi ta, da so italijanske radijske postaje zaradi moralnih razlogov izločile iz predvajanja celo kopico skladb, ki so občinstvo preveč napeljevale k verski drugačnosti, kajenju in seksualnim dogodivščinam. Kar celo leto je bila v začetku šestdesetih izločena iz javnega življenja, ko je italijanska javnost zvedela za njeno ljubezensko razmerje z že poročenim igralcem Corradom Panijem. V tej zvezi se je tudi rodil njen prvi sin Massimiliano Pani. Kasneje je njeno življenje pogosto polnilo časopise, še posebej ob tragični avtomobilski nesreči, v kateri je umrl njen drugi mož, novinar Virgilio Crocco. Poleg glasbe je sodelovala tudi v filmski industriji. Predvsem v šestdesetih je kot igralka nastopila v desetih filmih. Mina tudi velja za osebo, o kateri so izdane številne biografije. Od leta 1981 dalje pa živi s švicarskim kardiologom Eugeniom Quainijem, s katerim je zadnja štiri leta tudi poročena. V Sloveniji Minine glasbe ni bili veliko slišane, zato pa danes z veseljem brišemo prah z njene uspešnice Grande, grande, grande.

Ivan Seljak

Sredo navadno namenjamo italijanskim glasbenikom, zato je današnji gost zaprašenke dneva Gianni Nazzaro. Po rodu je iz Neplja, svoje prve pevske poizkuse pa je naredil leta 1965 pod psevdonimom Buddy. Kot mlad fant je namreč izjemno dobro oponašal že uveljavljene pevce, kot so bili, na primer, Bobby Solo, Adriano Celentano, Gianni Morandi in drugi. Leta 1968, ko je bil star 20 let, je posnel prvo pravo uspešnico z naslovom Solo noi. Sledili so različni festivalski uspehi, pa tude neuspehi, njegovo glavno obdobje pa so sedemdeseta. Naj omenimo le nekatere pesmi, ki smo jih poznali tudi pri nas: L'amore è una colomba, Bianchi cristalli sereni, Non voglio innamorarmi mai in druge. Na Sanremskem festivalu ga prvič srečamo šele leta 1983 z odlično in tudi komercialno zelo uspešno skladbo Mi sono innamorato di mia moglie, kar bi po naše pomenilo Ljubim svojo ženo. Leta 1987 se je ponovno odločil za sodelovanje na festivalu, kar pa je zelo spremenilo njegovo pevsko kariero. NA festival se je namreč skušal uvrstiti s skladbo Perdere l'amore, a ga je komisija gladko zavrnila. Ironija pa je bila v tem, da je z isto skladbo na istem festivalu naslednje leto nastopil Massimo Ranieri in preprosto – zmagal. Po tem dogodku je Nazzaro dolgo javno polemiziral z organizatorji, kar je vrglo tudi veliko senco na sam festival. Na njem smo ga videli samo še enkrat, ko je v spremljajočem programu pel starejše italijanske uspešnice. Današnji glasbeni gost pa je v Italiji poznan tudi kot igralec, tako v filmih, kot tudi v televizijskih serijah. Za današnjo zaprašenko dneva smo izbrali uspešnico iz leta 1974 – Amodo mio.

Ivan Seljak

Gost današnje zaprašenke dneva bo angleški pevec pocukranih pop hitov Engelbert Humperdinck. Rojen je bil kot Arnold Dorsey v indijskem Madrasi, kjer je pred 2. svetovno vojno njegov oče deloval kot vojaški častnik. Po vrnitvi v Evropo se je mladenič pričel učiti saksofona in peti, krati pa je že deloval kot inženirski vajenec. Kot glasbenik je postal znan v začetku petdesetih. Svoje prve posnetke je ustvaril leta 1958, med bolj znanimi skladbami je bila priredba Never Fall in Love Again.. Tedaj je še vedno deloval pod originalnim imenom. Okrog leta 1967 se je na pobudo prijateljev odločil in spremenil svoje ime. Zanimivo je, da v tistih časih niti malo no bilo sporno, ker je ime in priimek ukradel slavnemu dirigentu. Zanimivo je, da je njegova slava rasla prav v tistem obdobju, ko je bil na pohodi psihadelični rock. Že prvi singel pod novim imenom in kasnete tudi album z naslovom Release Me je bil prava atrakcija. Zdi se, da je Humperdick poleg Toma Jonesa deloval kot nekakšna protiutež tršim ritmom prevladujoče skupine The Beatles. Njegovo polje dejavnosti je bilo razpeto med Anglojo in Belgijo, kasneje pa je osvajal tudi druge evropske države in Ameriko. Svojo kariero je nadaljeval v velikem slogu. Samo leta 1980, ko se je bližal Abrahamu, je izvedel več kot 200 koncertov. Mnogi poznavalci so se spraševali, kako je v svoji hiperaktivnosti našel čas za družino, saj je že tedaj imel štiri otroke, najmanj dve hčerki pa mu je po tožbah mater pripisalo sodišče. Sicer pa je Engelbert Humperdinck po osemdesetih poznan tudi kot velik pristaš dobrodelnih gibanj. Svoje koncerte je na osnovi težke izkušnje, v kateri je prebolel hudo tuberkolozo, namenjal zdravljenju različnih bolezni in zasvojenosti. Pogosto ga srečujemo tudi v filmih, še posebej v nanizankah. Sicer pa je v svojem življenju posnel neverjetno zbirko albumov, zadnji, pred pol leta, z naslovom Legacy of love, je bil jubilejni – petdeseti! Za ljubitelje njegove glasbe smo danes izbrali eno njegovih največjih uspešnic Please, release me.

I.S.

Leta 1937 se je v Dallasu rodil še dane zelo znani kitarist in pevec Tini Lopez. Za njega bi težko rekli, da je pričel iz nič, saj je sin izjemno uveljavljenega igralskega mehiškega para. Že pri 18 tih je je postal glasbena zvezda. Prvi album z naslovom Trini Lopez Live at PJ's je izdal leta 1963. Doživela je velikanski uspeh predvsem zaradi nenavadne priredbe že znane skladbe If I had a Hammer. Skladba je osvojila lestvice v 36 državah, sama plošča pa je bila prodana v milijon izvodih. V naslednjih letih je bil izjemno produktiven, saj je v desetih letih izdal kar 19 albumov. Gre za pop glasbo najrazličnejših žanrov, od južnoameriške tradicionalne glasbe, ameriškega countryja, do novodobnega baladnega popa. Vsekakor je bil pravi mojster priredb že znanih melodij. V sedemdesetih se je poizkusil tudi v filmih, vendar v tej panogi ni bil tako prepričljiv. Tini Lopez še vedno velja za velikega zvezdnika in še vedno ga srečamo v družbi najlepših deklet. Prav v tem stoletju beležimo njegovo veliko aktivnost, saj je od leta 2000 do lani izdal že pet albumov. Od leta 2003 je vpisan med latino glasbenike v muzeju Music hall of fame. Med drugim je tudi eden redkih kitaristov, po katerem nosi ime model svetovne kitarske znamke GIBBSON. Naj omenimo še, da je velik pristaš dobrodelnih akcij glasbenikov. Leta 2004 je tudi organiziral zbiranje pomoči za ponesrečence v potresnem tsunamiju v Indijskem oceanu. Tini Lopez bo danes za nas zapel skladbo o najhitrejši miški v Mehiki – Speedy Gonzales. Pesem je ob znameniti risanki nastala že v petdesetih, ko jo je zapel Pat Boon. Da Lopez ni prav nič slabši, se boste vsak hip prepričali tudi vi.

Ivan Seljak

V goste bomo spet povabili eno največjih slovenskih vsestranskih pevk in umetnic – Neco Falk. Štajerka ima svoje glasbene korenine pri Rdečih dečkih, solistično kariero pa je pričela leta 1969 z nastopom na mladinskem festivalu v Hali Tivoli, istega leta pa tudi na narečnem festivalu Vesela Jesen. Od leta 1972 je stalna udeleženka festivala slovenska popevka, v sodelovanju z drugimi glasbeniki pa se je oprijela tudi novih in novih glasbenih projektov. Stalno je sodelovala z drugimi glasbeniki, kot sta Andrej Šifrer in Tomaž Domicelj. V osemdesetih se je preselila tudi na gledališke odre. Posnela je veliko šansonov, zelo opazen je Necin opus za otroke. Zgodbe o Mačku Muriju, pravljice za otroke od treh do devetdesetih let, so bile ena najbolj prodajanih glasbenih izdelkov v Sloveniji. Kljub temu, da bo čez mesec dni praznovala 60. rojstni dan, je naravna kodrolaska izjemno vitalna, poleg glasbe se zadnja leta oklepa tudi fotografije, česar se je nalezla po sopotniku Tonetu Stojku. Danes bomo prisluhnili priredbo skladbe The banks of Ohio – Dravski most, za katero Neca pravi, da je pesem za ranjene duše, je pa ena njenih največkrat zapetih pesmi, še posebej pri nastopih za domačo publiko. Sicer pa je to ena največkrat predvajanih skladb na svetu, njen avtor ni znan. Motiv so poznali že v 19. stoletju. Zgodba pripoveduje o umoru mladega dekleta ob bregovih reke Ohio po tem, ki je mladenka zavrnila svojega snubca. Prvi znan posnetek pesmi je nastal leta 1927, ko je blestela atraktivna country skupina Red Patterson's Piedmont Log Rollers. Mi pa se bomo danes vrnili na domače glasbeno polje ter prisluhnili današnji gostji – Neci Falk.

Ivan Seljak

Današnji glasbeni gost Ambasadori prihaja iz Bosne in Hercegovine. Ustanovil jo je znani kitarist Slobodan Vujović, ki je bil edini član, ki je deloval v skupini od začetka do konca. Skupina Ambasadori je nase opozorila na prvem nastopu leta 1969 v domu JNA v Sarajevu, delovala pa je natanko 20 let. Zanimivo je, da je bil to pravi kadrovki stroj. V dvajsetih letih se je v njej izmenjalo 27 glasbenikov. Največji uspeh je doživela leta 1975 na festivalu Vaš šlager sezone, na katerem je blestela z domoljubno balado Zemljo moja. Leto dni kasneje je zmagala na Opatijskem festivalu in si pridobila pravico zastopanja Jugoslavije na Evrovizijskem festivalu s skladbo Ne mogu skriti svoju bol. To je bila za tedanjo državo čista polomija, saj so v Hagu osvojili le 10 točk in s tem predzadnje mesto. Sicer pa so Ambasadorji do konca svoje kariere kar uspešno osvajali tedanje glasbene nagrade. Njihova glasba je posneta na 22 tih malih in dveh velikih ploščah. Po prihodu popularnih kaset pa so posneli še štiri albume. Glasbeni poznavalci ocenjujejo, da je bilo v njihovih dvajsetih letih prodanih okrog 3 milijone izdelkov, na katerih je bila njihova glasba. Vsekakor pa smo lahko enotnega mnenja, da je njihov največji uspeh že omenjena skladba Zemljo moja, ki je tudi zaprašenka dneva na Primorskem valu.

Ivan Seljak

Današnji glasbeni gost bo glasbenik z imenom Rocco Granata, ki ga morda po vsem svetu poznajo le po eni melodiji, v ozadju pa se skriva zanimiva zgodba. Rocco Granata je bil rojen v Kalabriji na jugu Italije, pri desetih letih pa se je preselil v Belgijo. Tja se je namreč preselila vsa družina, saj je njegov oče kot minerski strokovnjak dobil delo v tamkajšnjem rudniki. Rocco se je izučil za delo mehanika, vseskozi pa je pridno vadil svoj priljubljeni instrument – harmoniko. Ustanovil je lastni ansambel z imenom The International Quintet, s katerim je zabaval številne poslušalce. Leta 1958, ko je bil star 20 let, je s skupino našel pot ve nek studio, da bi posnel skladbo z naslovom Manuela. Na B stran male plošče pa je posnel po svoje prirejeno melodijo Marina, ki mu je ostala v ušesih še iz Italije. Ko se je ta plošča pojavila v džuboksih, so se poslušalci naenkrat pričeli zanimati le za drugo stran plošče. V nekaj mesecih je Marina iz Belgije prišla v druge države, v Nemčijo, Italijo in Ameriko in tako postala veliki hit. V kratkem obdobju je bila prodana v milijon izvodih. ZA to je bil zaslužen tudi film iz leta 1960, z istim naslovom, v katerem je moč slišati to popevko. Rocco Granata je tako postal slaven glasbenik, ki je bil prisiljen opustiti poklic in se podati na gostovanja po vsem svetu. To je trajalo kar nekaj let, vendar je bil dovolj predvidljiv, da si je že v tistih letih zagotovil dolgoročen posel. Sredi šestdesetih je ustanovil lastni studio Granata Reccords, v katerem so snemali znani evropski glasbeniki. V njem je bilo spočetih okrog 70 albumov vseh glasbenih žanrov. Veliko je delal tudi za televizijo in filme, leta 2000 pa je bil nagrajen z najvišjim belgijskim priznanjem za glasbene umetnike. Kljub zasebnemu poslovnemu uspehu je Rocco Granata ostal preprost glasbenik. Svoje rodne dežele – Kalabrije ni nikoli pozabil. Domačini pripovedujejo, da se tja pogosto vrača kot turist, se zadržuje na podeželju, si privošči testenine in se druži s tamkajšnjimi preprostimi ljudmi. Morda bo nekoč kdo zapisal, da bil omenjen tudi v oddaji Zaprašenka dneva na Primorskem valu s skladbo – Marina.

Ivan Seljak

Danes bomo v rubriki Zaprašenka dneva na obisku pri naših sosedih – Italijanih, naša gostja pa bo nekoliko mlajša, čeprav je na glasbeni sceni že preko tri desetletja. Leta 1978 je čez noč zasijala zvezda z imenom Anna Oxa. Seveda ne govorimo o pevki italijanskega rodu, pač pa o hčeri albanskih staršev, ki so emigrirali v Italijo. Ana Oxa je sprva še nosila krstno ime Ana Hoxa (Hodža). Leta 1978 je namreč presenetila na Sanremskem festivalu s skladbo Un'emozione da poco. Prvemu uspešnemu singlu pred dvaintridesetimi leti je sledil album, ki so se kasneje vrstili drug za drugim. Vsa ta leta je bila Anna ena vidnejših predstavnic italijanske glasbe. Nepogrešljiva je na Sanremskih festivalih, skupaj s pevcem Faustom Lealijem pa je leta 1989 to državo tudi zastopala na Evrosongu. Ana Oxa je med drugim poznana tudi po kratkotrajni – triletni zakonski zvezi na prelomu stoletja z albanskim politikom in bogatašem z imenom Behgjet Pacolli. Prav tako albanski emigrant se je v tistih letih ukvarjal s posli v glasbi, danes pa je, kot je znano, ponovno v svoji domovini, kjer ima celo svojo politično stranko. Zadnja leta o 49 letni pevki ni bilo več toliko govora, da pa je še vedno izjemno aktivna, se lahko prepričate na njeni vsebinsko in oblikovalsko dovršeni spletni strani. Kot je znano, se je prav v začetki letošnjega leta z velikim triumfom v eni izmed televizijskih oddaj vrnila med velike zvezde. Pa ji prisluhnimo v prvi uspešnici Un'emozione da poco,

Ivan Seljak

Gostja današnje zaprašenke dneva The Wings je nastala leta 1971 po razpadu Beatlov. Ustanovil jo je nekdanji Beatles Paul Mc Cartney. V bistvu je šlo za spremljevalno skupino, ki je sodelovala pri njegovih samostojnih načrtovanih albumih. Ogrodje ta tvorila le še kitarist Danny Laine in klaviaturistka, njegova pravkar poročena žena Linda. Ko pa so se pridružili novi glasbenike, je hitro postala zaresna skupina, ki se je odločila za snemanja in javne nastope. Zanimivo je, da je sprva delovala dokaj protestno, saj sta bili kar dve njihovi skladbi prepovedani na nacionalnem radiu BBC. To še posebej velja za njihovo prvo uspešnico Give Ireland Back to the Irish, ki je opisovala znano krvavo nedeljo v irskih nemirih. Kasneje je skupina posnela sedem uspešnih albumov, v njej pa se je izmenjalo veliko glasbenikov, le prvi trije so bili stalnica.. Prvo veliko britansko turnejo so opravili leta 1973, sledili so nastopi po vsem svetu. Tudi snemanja plošč so se odvijala na obeh straneh luže. V drugi polovici sedemdesetih je njihova slava nekoliko zbledela, svoje delovanje so prekinili tudi zaradi materinstva Linde. Uspešen povratek se je zgodil z izdajo balade o irskem Kintajerskem barju Mull of Kintyre. Ta singl je v nekaj letih postal eden najbolj prodajanih tovrstnih izdelkov na svetu. Ponovno so se vrnili na turneje , prekinjen pa je bil naskok Japonske – kot je znano so Mc Cartneya aretirali tamkajšnji policisti zaradi posedovanja marihuane. Čeprav je bil po nekaj dneh izpuščen, je moral deželo zapustiti. V začetku osemdesetih de je pričell ponovno ogrevati za lastne solistične projekte, zato se je skupina sporazumno razšla. Za današnjo zaprašenko dneva pa smo izbrali skladbo, ki so jo v letu 1972 napisali za otroke - Mary Had a Little Lamb. Gre za priredbo tradicionalne otroške božične skladbe, ki jo poznamo tudi po tem, da jo je Edison zrecitiral na prvi fonograf. Danes pa ji boste prisluhnili v izvedbi Paula Mc Cartneya in skupine Wings.

i.s.

Danes bomo gostili pri nas skoraj neznano temnopolto ameriško pevko z imenom Martha Reeves. Rojena je bila v Alabami v številni družini, zato je še zelo mlada iskala priložnost za glasbeno uveljavitev. Tedaj je namreč pela po nočnih lokalih, ki pa ji niso ponudili dovolj velikih možnosti za napredovanje. Po naključju se ji je posrečilo v začetku šestdesetih, ko so jo opazili vplivni producenti, med njimi lastnik razvpite založbe Motion. Kmalu je postala glavna pevka v skupini The Vandellas. R&B in soul glasba je bila njihov glavni in uspešen adut. Od leta 1962 dalje so posneli deset albumov, najuspešnejši je bil leta 1963 izdan Heat Wave. Na vseh teh albumih je bilo nekaj velikih hitov, med drugim tudi skladba, ki jo bolj poznamo v drugih izvedbah – Dancing in the streat.. Vezi v skupini treh deklet so se pričele krhati, med drugim tudi zaradi izjemne konkurence dekliških skupin. Leta 1974 se je Martha odločila za solistično kariero in v njej vztraja vse do danes. Preživela je kar vihrava leta, dva poloma v zakonu, in tudi kalvarijo, ki je bila povezana z alkoholom in mamili. Kar četrt stoletja ni izdala nobenega novega albuma, njen velik come bach pa se je zgodil v tem stoletju, leta 2005. Tedaj je posnela album z naslovom Home to you. Zanimivo je, da se je ob vrnitvi na glasbeno sceno vključila tudi v aktivno politiko. Leta 2005 je bila izvoljena kot profesionalna poslanka v kongres mesta Detroit. Čeprav je bila s strani opozicije pogosto kritizirana, da se več ukvarja z glasbo kot pa z novim poklicem, je pred kratkim dobila nov mandat. Mi pa se bomo danes pomaknili precej let nazaj, ko je nastala skladba Dancing in the streat. Zanimivo je, da si jo je avtor Marvin Gaye zamislil, ko je opazoval ljudi, ki so v neznosni poletni vročini iskali ohladitev pod vodnjaki Detroita. Čez nekaj let pa so jo prevzeli borci za pravice črncev in z njo pozivali ljudi na ulice. Seveda je ta skladba mlajšim generacijam bolj znana v izvedbi Rollingovega Micka Jagerja in Davida Bowia leta 1985. Kot zaprašenki dneva pa ji bomo prisluhnili v originalu.

Ivan Seljak

Tri velika imena v slovenski zabavni glasbi bomo danes združili v eno. Fram Milčinski Ježek, vsestranski umetnik, pesnik, igralec, humorist, je v začetku sedemdesetih pogosto sodeloval kot tekstopisec za slovensko popevko. Njegova besedila, ki so bila vselej globoko sporočilna, je izjemno cenil tudi Lado Leskovar, ki ga poznamo kot dolgoletnega pevca, predstavnika tedanje Jugoslavije na evrovizijskem festivalu, kasneje pevca šansonov in ambasadorja Unicefa. V njegovem repertoarju je tudi Ježkova Zakaj, katere bistvo je skrito v naslednjih verzih :

Sinek, Zemlja ni okrogla,

Zemlja velik je vprašaj

in zato nič ne zamudi,

le sprašuj: zakaj?

Popevko jo je uglasbil Mojmir Sepe, ki je pri 80- tih še vedno aktiven glasbenik. Te dni bosta kar dve veliki prireditvi posvečeni njegovemu jubileju, na katerih bo sam sodeloval. Ena od njih se bo v nedeljo zvečer odvijala na idrijskem gradu Gewerkenegg. Tam bo poleg rudarskega orkestra ter drugih glasbenikov in pevcev nastopil tudi sam. Danes pa, kot že rečeno, brišemo prah s skladbe: Zakaj.

i.s.

Današnja gostja zaprašenke je poslušalcem Primorskega vala zelo znana, saj je že dolga leta pogosta gostja glasbenega programa: Neda Ukraden. Rojena je bila v Imotskem, na jugu Hrvaške, mejnem mestu z Bosno in Hercegovino. Prve pevske korake je naredila na sarajevskem radiu, leta 1967, kjer je posnela nekaj skladb, med njimi je bila najbolj znana Igra bez kraja. Kar nekaj let se o njej ni govorilo, leta 1975 pa se je nenadoma pojavila na Opatijskem festivalu, ki je bil tudi uraden izbor za jugoslovansko predstavnico Evrovizije. S skupino Kamen na kamen je zapela pesem Srce u srcu, ki se je vse do finala borila za laskav naslov. Boljša je bila, kot je znano, le slovenska skladba Dan ljubezni, ki nas je po tem tudi zastopala na tem festivalu. Tisto leto je Neda tudi posnela prvi album, ki je nosil preprosti naslov Neda & Kamen na kamen. Na prestićnem festivalu pa smo jo vendarle videli, saj je nekaj let za tem pela kot back vokalistka Vajti. Sledila so leta velikih uspehov, v katerih je Neda Ukrade veljala kot prva pevska diva tedanje Jugoslavije. Za to je zaslužna tudi njena odločitev, da se iz deloma etno glasbe prelevi v čisto pop pevko. Zanjo so pisali uspešni skladatelji, na čelu z Novkovičem. On je tudi avtor Nedine največje uspešnice Zora je, ki je bila samo v letu 1985 prodana v več kot pol milijona izvodih. Skladba se ponaša tudi z mednarodnim rekordom, daj je bila kasneje posneta v kar trinajstih različnih jezikih. Med njene največje in tudi največkrat predvajane uspešnice lahko uvrstimo pesem, ki je bila posneta Titi z naslovom Drugarice, posađimo cviječe. V glasbenem smislu je bila kasneje velika žrtev vojne. Preselila se je v Beograd in si s tem nakopala veliko nasprotnikov. Kako velike so politične in etnične razlike med prebivalci Bosne in Hercegovine ter Hrvatske pove podatek, da jo še pred dvema letoma njeni sokrajani Imotskega, kjer stoji njena na pol porušena rojstna hiša, niso želeli sprejeti kot koncertno gostjo. Danes se sicer Neda Ukraden uhvarja predvsem s snemanjem turbo folk glasbe, zadnji album z naslovom Oduži mi se poljupcima je izdala leta 2006, še vedno pa nastopa po vsej Jugoslaviji. ZA današnjo Zaprašenko dneva smo izbrali skladbo Srce u srcu, ki je bila leta 1975 s tedaj še nenavadnim etno ritmom nekaj zelo posebnega.

Ivan Seljak

Današnji glasbeni gost Gino Paoli je bil rojen leta 1934 v nam bližnjem italijanskem Tržiču. Pri nas ga nismo poznali, morda je za to kriva tudi zgodovina, saj je bili njegovo življenje po 2. svetovni vojni tesno povezano z neljubimi dogodki povojnih pobojev. S starši se je preselil v Genovo, kjer se je posvetil glasbi. S kariero je pričel leta 1959, leta 1961 se je že pojavil na Sanremskem festivalu. Šestdeseta in sedemdeseta leta so bila zanj zelo uspešna. Izdajal je album za albumom, velike uspešnice so bile tudi male plošče. V šestdesetih je bil trikrat udeleženec Sanrema, zanimivo pa je, da je na njem sodeloval tudi kot avtor drugim pevcem, vendar pod psevdonimom. Njegovo vihravo življenje v zvezdniškem obdobju je pustilo tudi posledice. Poleg tega, da se je dolgo srečeval s problemom različnih odvisnosti, je v italijanski javnosti odjeknilo njegovo razmerje z igralsko lepotico Stefanio Sandrelli. ZA italijansko pretežno konzervativno javnost je bilo to nezaslišano dejanje, saj je s svojo zakonito ženo pričakoval naraščaj. Ta zaplet se je končal celo s poizkusom samomora. Po sedemdesetih o veliki karieri Gina Paolija ne moremo več govoriti, čeprav se vse do današnjih dni preživlja predvsem z glasbo. Redno je izdajal albume, komercialno manj zahtevne, v glasbenem smislu pa odlične izdelke. Nagibal se je k šansonu, zato je sodeloval z velikimi imeni te glasbe. Dvakrat se je celo vrnil na Sanremski festival, najuspešnejše leta 2002, saj je bila njegova skladba Un altro amore proglašena za izdelek z najboljšim besedilom. Nekaj let je preživel tudi v politiki kot član vodstva levičarke Komunistične partije Italije. Današnja zaprašenka z naslovom Sapore di sale, kar bi po naše pomenilo Okus po soli, je nastala v obdobju italijanske gospodarske rasti, ko so delavci množično romali na večtedenske dopuste k morju. Bila je prava dopustniška himna in nekaj tega duha je v njej čutiti še danes. Torej: Sapore di sale.

i.s.

Tudi današnja rubrika pripada ženski – tokrat bomo gostili nekoliko v skrivnost zavito valižansko pevko Mary Hopkin, ki je prav te dni praznovala 60. rojstni dan. Pričela je kot mlada pevka folk glasbe, svoj prvi album je kot 16 letnica posnela v materinem jeziku. Že pri osemnajstih so jo z zmago med televizijskimi talenti pod okrilje vzeli Beatli s svojo založbo Apple. Leta 1969 je v sodelovanju s Paul Mc Cartneyem izdala album z naslovom Postcard. Leto kasneje je Združeno kraljestvo zastopala na evrovizijskem festivalu in mu s skladbo Knock knock, who's there pripela 2. mesto. Njen naslednji album Earth Song, Ocean Song je produciral odlični ameriški producent Tony Visconti, na njem pa so sodelovala prav tako znana avtorska imena, kor, na primer Cat Stevens in Roy Gallagher. Še isto leto se je Mary poročila in čez noč izginila z blišča odrskih luči. Glasbi se ni odrekla, potovala je po svetu in se udeleževala manj komercialnih festivalov. S pomočjo Viscontija je izdala dve plošči z božičnimi skladbami. Bila je članica skupine Sudance in originalne zasedbe Oasis. V zadnjem času se v svetu slave uveljavlja njena hčerka Jessica Morgan, ki je sicer direktorica založbe Space Studios. Na njeno vzpodbudo je pred petimi leti Mary Hopkins izdala nov album iz živih festivalskih nastopov Live at Royal Festival Hall. Ta studio ji je s štirimi novimi albumu izjemno dvignil življenjsko povprečje. Sicer pa Mary Hopkin v zadnjih letih živi boemsko, tako rekoč nomadsko zasebno življenje, odmaknjena od običajnega, ponorelega sveta.

Za današnjo zaprašenko smo izbrali njeno verjetno največkrat predvajano skladbo, prvo uspešnico, Those where the days. Kot zanimivost naj omenimo, da gre za eno redkih skladb, ki je bila popularna na otoku, čeprav prihaja iz slovanskega sveta. V originalu namreč nosi naslov Dolga cesta, že pred 2. svetovno vojno pa jo je napisal ruski skladatelj Boris Ivanovič Fomin. Sngleško varianto je doslej izvajalo nešteto popularnih pevk in skupin, v izvedbi Mary Hopkin pa se sliši tako:

Ivan Seljak

Današnja Zaprašenka dneva bo gostila ameriškega pop in country pevca Kennyja Roggersa. Kot mnogi njegovi vrstniki izhaja iz zelo revne družine v Texasu, zato je moral kot otrok trdo delati, da mu je uspel vstop v glasbene kroge. Naučil se je igrati kitaro in violino in že kot srednješolec postal član različnih skupin. Dolga leta je bil povsem povprečen, neprepoznaven pevec in tudi prvi poizkus snemanja samostojne plošče v šestdesetih je bil čista polomija. Šele v sredini sedemdesetih, ko se je bližal štiridesetim, in ko je bil finančno ter moralno povsem na dnu, se mu je vendarle odprlo. Posnel je prvo pravo uspešnico Licille, ki je v hipu osvojila pop in country lestvice. Po tem je šlo vse bolj gladko. Postal je nekakšna zvezda različnih generacij, strl je srce še marsikateri deklini. Konec sedemdesetih je izdal kar šest zaporednih hitov, ki so zveneli dovolj evropsko, da so se dobro prijeli tudi na tej strani luže. Hkrati z glasbo so se mu odprla vrata tudi v svet filma. Nad Rogersom se je navdušila tudi imenitna zvezdnica Dolly Parton, s katero sta v začetku osemdesetih posnela duet Islands in the stream. Tudi to se je izkazalo za neverjetno dobro odločitev, saj še danes velja skladba za nekašen „number 1“, tako za Roggersa, kot tudi za Partonovo. K uspehu je vsekakor veliko pripomogel tudi avtor, ki ni bil nihče drug kot Bary Gibb, eden slavnih bratov skupine Bee Gees. Kenny Rogers je tudi kasneje izdajal številne albume, zadnjega leta 2006. Čeprav ne moremo govoriti več o vrhunski slavi, se z glasbo kar presneto dobro preživlja. Zanimiv je tudi njegov življenjski slog. Poročen je že petič po vrsti in v številnih zakonih se mu je rodilo več otrok. Svojo vitalnost je dokazal tudi s tem, ko je pri 65 tih letih postal očka dvojčkoma. Za današnjo zaprašenko dneva smo izbrali skladbo Lucille, Rogersovo prvo uspešnico. Gre pa za znano zgodbo, ki se spleta v odnosu med moškim in žensko v tipičnem bizarnem ameriškem lokalu.

Ivan Seljak

Po razpadu skupine Bele vrane leta 1974 je idejni vodja Tadej Hrušovar ustanovil skupino Pepel in kri, ki so jo sestavljali pevci in člani tedaj popularnih vokalnih ali instrumentalnih zasedb. Nekaj odličnih ženskih vokalov je prišlo iz skupine Strune, ki je delovala izključno za potrebe studijskih snemanj in back vokalov na festivalih. Najprej je nase opozorila z nekaterimi zelo zahtevnimi skladbami, kot je na primer Enakonočje, ki je bila tudi prva posneta skladba na takratni mali plošči. Slabo leto za tem je dosegla velik uspeh s skladbo Dan ljubezni, s katero je zmagala na Opatijskem festivalu leta 1975 in s tem pridobila pravico zastopanja barv bivše Jugoslavije na evropskem festivalu Eurovision song contest v Stockholmu. Kljub dobri, danes skoraj ponarodeli melodiji, je osvojila relativno skromno, 13 mesto. To je bilo veliko razočaranje, še posebej zato, ker je tedaj prvo mesto osvojila v primerjavi s skladbo Dan ljubezni prava amaterska limonada - Ding dinge dong. Na ta končni rezultat je vplivalo več dejavnikov. Vodja skupine je v zadnjem hipu dobil dovoljenje jugoslovanske armade, da lahko nastopa v tujini, saj je tedaj služil vojaški rok. Ob nastopu so ducat pevk in pevcev razkosali, saj so festivalska pravila dovoljevala nastop le šestim članom. Pred velikim orkestrom so tako ostali le Devi Hrušovar, Ditka Haberl, Oto Pestner, Ivo Mojzer, Nada Žgur in Palmira Klobos. Vsekakor pa je kasneje skladba postala evropski hit, prevedena je bila v številne jezike in tako ostala nekakšna ljudska zmagovalka. Omenimo naj še to, da po nastopu skupine Pepel in kri v Stockholmu kar 18 let s festivalskega odra Evrovizije ni bilo več slišati slovenske besede. Skupina Pepel in kri je tudi kasneje sodelovala na vseh najpomembnejših festivalih tedanje skupne države ter prejela vrsto nagrad strokovnih žirij in publike. Njen sestav se je pogosto menjal. Najbolj odmevna je bila zmaga na Splitskem festivalu s skladbo Samo tvoje ime znam ter seveda zmaga na Evrovizijskem festivalu leta 1990 v Zagrebu, kjer je skupina nastopila skupaj z italijanskim izvajalcem Totom Cotugnom. Danes nastopa s petimi člani. In če smo ji že namenili več pozornosti, zakaj ji ne bi še prisluhnili: Dan ljubezni.

I.S.

Branka Kraner je najbolj znano ime tistim, ki so spremljali slovensko zabavno glasbo v osemdesetih. Po rodu je Mariborčanka, po osnovni izobrazbi pa tekstilka. Skoraj vse življenje pa je posredno ali neposredno povezana z glasbo. V popevkarski karieri je sodelovala na vseh slovenskih festivalih, kot izjemno dobra vokalistka pa je bila večkrat povabljena v Big band RTV Slovenije. Leta 1984 je s pesmijo "Nisem verjela" nastopila na evrovizijskem pred-izboru. Nekaj časa je živela tudi z narodno zabavno glasbo, saj je bila članica Alpskega kvinteta. Med njene najbolj znane skladbe lahko uvrstimo popevke Ko me osvajaš, Vse te čaka, Ljubezen, Poletni gigolo in Stari tango, ki jo je na mariborskem festivalu zapela skupaj s štajerskim rojakom Edvinom Fliserjem.

Leta 1994 se je podala v poklicne gledališke vode. Bila je soustanoviteljica danes zelo uveljavljenega društva Cafe Teater, kjer je poleg Vite Mavrič glavna organizatorica in producentka projektov. Za zaprašenko dneva pa smo danes izbrali, na videz letnemu času primerno, v pravem pomenu pa s povsem drugo vsebino – Sneg v maju.

V teh dneh je bilo kar precej govora okrog evrovizijskega festivala, ki vselej vzbuja zelo razline občutke. Mnogi so verjetno razočarani, ker se naša mešanica rocka in harmonike ni uvrstila v finalni izbor, nova priložnost bo že čez leto dni. Prav tako pa so deljena mnenja o prvem slovenskem izdelku na tem festivalu. Največkrat se omenja Berta Ambrož, ki je leta 1966 pela skladbo Brez besed. Ta teza pa ne drži povsem. Leta 1960 je Jugoslavija kot edina socialistična država vstopila v evrovizijsko združenje in s tem pridobila pravico do sodelovanja na tem festivalu. Tedaj so bili v skupni državi samo trije televizijski studii, beograjsko, zagrebški in ljubljanski. Vsak od njih je v izbor za prvo predstavnico leta 1961 poslal po tri skladbe, tekmovanje pa se je odvijalo v ljubljanski drami. Na tem tekmovanju je v resnici zmagala slovenska predstavnica, le zapeta je bila v tedanji univerzalni srbohrvaščini. Nekoliko nepričakovano se je namreč leta 1961 na evrovizijski festival, ki se je odvijal v Cannesu, uvrstila skladba Jožeta Privška z naslovom Neke davne zvezde. Zapela jo je do tedaj povsem neznana pevka Lilijana Petrovič. V ljubljanski drami je premagala tedaj slovito konkurenco, med drugim Iva Robiča, in Lolo Novakovič. Dve desetletji je bila ena vidnejših pevk tedanje skupne države, sredi osemdesetih pa se je posvetila predvsem avtorskemu delu, hkrati pa je postala ena vodilnih srbskih sodobnih pesnic. Lani je praznovala 70. rojstni dan. Za današnjo evrovizijsko zaprašenko dneva smo izbrali prav skladbo Neke davne zvezde v izvedbi Liljane Petrović, na velikem dirigentskem odru v Cannesu pa palico vihtel njen avtor, danes žal že pokojni Jože Privšek.

Ivan Seljak

V vsej državi se že nekaj dni odvijajo polemike v zvezi z današnjo obletnico, ko so se več let zapored po 14. uri oglasile sirene po vsej državi. Gre za obletnico smrti jugoslovanskega karizmatičnega voditelja, za nekatere velikega državnika in tvorca gibanja neuvrščenih, za druge diktatorja ali celo zločinca. Zanimivo je, da stara slovenska popevka ne premore veliko glasbe, ki bi bila napisana v čast Titu, v nasprotju z velikimi šlagerji južnejših republik. V tistih letih smo raje prepevali v drugih jezikih, svojo glasbo pa prepustili drugim temam. Nasprotniki Tita bi kaj hitro lahko ugotovili, da slovenskih besedil njemu v čast ni bilo, ker so se v šestdesetih in sedemdesetih s pisanjem ukvarjali razumniki, pesniki, pogosto celo disidenti. Je pa tudi res, da je slovo od njega pred tremi desetletji v tedanjo državo pripeljala domala vse svetovne voditelje. In tedaj so se raznežili tudi rokerji, zapriseženi protestniki, kot je, denimo, Tomaž Domicelj. Prepričani smo, da ne bomo razdvojili javnost, če bomo za današnjo zaprašenko zavrteli povsem prezrto in pozabljeno popevko Stari prijatelj.

i.s.

Tokrat smo v goste povabili ameriško pevko, pianistko in aktivistko Judy Collins.Svojo glasbeno kariero je pričela leta 1959 in čeprav je leni prekoračila prag sedemdesetih, še ni rekla zadnje besede. Je tipična predstavnica ameriške folk glasbe, ljubiteljica dobrih, navadno protestnih besedil. Študirala je klasično glasbo na univerzi v Coloradu, vseskozi pa jo je navduševala tudi pop glasba.

Leta 1959 je posnela prve skladbe ob igranju akustične kitare in kmalu je postala znana po več ameriških državah. Leta 1961 jo je odkrila založba Record Electra in nastal je prvi samostojni album. Gre za tipične tradicionalne ljudske pesmi, ki so nastajale iz političnih protestov. Sledili so številni albumi s podobnim žanrom in več jih je bilo nagrajenih z Grammyji. . Zanimivo je, da so bile njene največje uspešnice predvsem priredbe drugih že znanih skladb, Dylana, Cohena, Donovana in tako dalje. V sedemdesetih je njen uporniški duh prihajal do največje veljave in prav v tistem obdobju so nastale najbolj znane skladbe. Pojavila se je tudi v filmih in literaturi. Z njeno pomočjo je nastalo tudi več dokumentarcev o znanih ameriških glasbenikih. V zasebnem življenju ni bila preveč uspešna. Že leta 1958 se je poročila z Petrom Taylorjem, s katerim je imela edinca Clarka. Dogodki povezani z njim so ji bistveno spremenili čustveno in glasbeno življenje. Tako kot je v velikem veselju svojemu sinu pela uspešnico Amazing Grace na njegovi poroki, se je z njo z globoko žalostjo od njega poslovila na pogrebu. Leta 1992 je namreč storil samomor. Judyno zadnje ustvarjalno obdobje je povezano prav s tem dogodkom. Sicer pa je Judy Collins v svojem življenju izdala preko trideset albumov, zadnjega z naslovom Paradise, letos. Za zaprašenko dneva smo izbrali skladbo, ki jo je napisal in prvi zapel Donovan, SUNNY GOODGE STREET.

Ivan Seljak

Z današnjo zaprašenko dneva se bomo mimogrede dotaknili starih ljudskih navad. Mednje zagotovo spada kresovanje, ki se ga bomo mnogi udeležili na nocojšnji večer. Sicer pa je kresovanje pred prvim majem navada je zadnjih obdobij, ko se je uveljavil 1. maj kot praznik dela. Slovenci pa smo kresovali že stoletja prej. Etnologi tudi v teh navadah vidijo poganski izvor, saj se veda gre za nekakšno praznovanje pomladi. Kresovi so bili dolga leta tudi stražni ognji, ki so ljudi opozarjali na turške upade. Še mnogi pa se spominjamo običajev kresovanj, ponekod to še vedno počnejo, ko so kresovi goreli na predvečer Janeza Krstnika, 24. junija. Rastline nabrane ob poletnem solsticiju so po pripovedih imele čudežno moč, še posebno na dekleta in žene. Kresnice – Šentjanževke, marjetice, praproti, ivanjščice in drugo cvetje so metale v kresove in čakale na čarobno moč. Ponekod so s tem cvetjem tudi kadili hišo ali pa ga le postavljali nad glavna vrata. Te stare navade so pri nas zamenjale avtomobilske gume, ki so gorele na vrhovih bližnjih hribov. No, zadnje čase se vsi bolj vračamo k naravi, zato tudi kresovi postajajo bolj prijazni. Ne smemo pa pozabiti tudi navade nekaterih slovenskih krajev, da so kresove kurili ob Svetem Juriju, ki je še posebej popularen svetnik pri nas. Te navade poznamo zlasti iz Bele krajine, pa tudi južneje od naše meje, kjer poznamo znameniti Djurdjev dan. Prav zato smo za slovensko zaprašenko izbrali popevko Kresovanje, ki jo je pred mnogimi leti zapela Belokranjka Ivanka Kraševec. Kot je znano, Ivanka nosi danes priimek Prešeren, po dolgih letih prepevanja pa se je med drugim usmerila tudi v likovno umetnost. Ob svojem možu, znanem trobentarju Žanu, je postala prava Gorenjka. In tu je zaprašenka dneva na Primorskem valu.

Ivan Seljak

Ker smo se pretekli teden pričeli sprehajati med vidnimi predstavniki Opatijskega festivala, bomo danes gostili srbskega zvezdnika Đorđa Marjanoviča. Rodil se je v slikovitem mestu v vzhodni Srbiji, Kučevu. Čeprav je bil po poklicu farmacevt, se je vse življenje več ali manj ukvarjal s petjem. Bil je izraziti predstavnik moderne generacije popa. Ko je konec petdesetih pričel osvajati festivalsko publiko, je prevzel navade dobrih svetovnih zvezd. Na odru je jokal, valjal se je po tleh, rokoval se s publiko, se fotografiral z lepoticami - skratka, bil je kralj ljudskih množic. Njegova popularnost je bila tako prepričljiva, da je na enem izmed festivalov Beograjsko poletje povzročil pravi škandal. Oboževalci so bili prepričani, da mu je strokovna žirija po krivici odvzela prvo mesto, zato so na tedanjem trgu Maxsa in Engelsa priredili tako velike demonstracije, da je morala posredovati policija. Marjanovič jih je pomiril v velikem duhu – stopil je na enega izmed avtomobilov in zapel pesem sprave. Njegova popularnost je prerasla tedanje jugoslovanske meje, zato je kmalu postal verjetno najpopularnejši pevec celotne tedanje Sovjetske zveze. Tam je tudi našel bodočo ženo, s katero ima tri otroke. Videli smo ga tudi v nekaterih filmih, kjer je v glavnem igral pevce. Žal se je njegova kariera končala za pevca na najbolj nesrečen način. Leta 1989, še v času skupne Jugoslavije, je bil gost Lepe Brene v avstralskem Malburnu. Med petjem na odru ga je zadela možganska kap, ki mu je za dolgo časa odvzela celo govor. Z velikimi napori se je delno opomogel, zato smo ga v zadnjih letih še videli kot gosta na televiziji ali na nekaterih spominskih festivalih. Je prejemnih številnih srbskih priznanj, kot zanimivost pa naj omenimo, da ga je z najvišjim priznanjem odlikoval zadnji sovjetski predsednik Gorbačov in sicer za zasluge utrjevanja vezi med narodi. Danes živi v Beogradu in bo prihodnje leto praznoval 80. rojstni dan. In kot da bi svojo usodo slutil, je pred mnogimi leti zapel današnjo zaprašenko dneva: Užij življenje danes, kajti mladost bo čez noč minila – Ako me želiš draga.

Ivan Seljak

Med množico italijanskih zvezdnikov smo se danes odločili za pevca Giannija Morandija. Rojen je bil leta 1944 v toskanski pokrajini sredi Italije. Njegov oče je bil eden najvidnejših protagonistov komunistične partije Italije. Gianni mu je kot otrok pomagal tiskati in raznašati strankin časopis. Poizkusil se je tudi kot čevljar in delavec v različnih trgovinah Kmalu pa je v njem dozorela želja po petju. Kot osemnajstletnik je debitiral leta 1962 in hitro postavil nove visoke standarde v italijanski popevki. Njegova prva uspešnica Fatti mandare dalla mama je bila dolha leta med najbolj popularnimi skladbami naše sosede. Več let je sodeloval na vseh pomembnih festivalih. Prvo prepričljivo zmago je dosegel leta 1969 na festivalu Canzonissima. Leta 1970 je Italijo zastopal na evrovizijskem festivalu s popevko Occhi di ragazza, s katero pa je prišel le na osmo mesto. Po sedemdesetih pa je slava Giannija Morandija splahnela. Za to je bilo več vzrokov. Italijanska javnost ni bila naklonjena njegovim liberalnim pogledom in besedila v zvezi z različnimi svetovnimi krizami, kot je bila, na primer, vojna v Vietnamu. Prav tako poslušalcem ni bila prijazna poteza ločitev od nekaj let starejše žene, hčere znanega dirigenta, Laure Effrikian. V tem času je predvsem posvetil filmski industriji. Zanimivo pa je, da je se je po letu 1980 vrnil na sceno – leta 1987 je celo zmagal na Sanremskem festivalu, kasneje pa osvojil še eno drugo in tretje mesto. Tudi kot igralec je Morandi v Italiji dobro zapisan, saj je odigral osemnajst pomembnih filmskih vlog, zelo pa je poznan tudi iz televizijske serije Vogla di Volare . Tudi v tem stoletju je izjemno aktiven. Samo od leta 2000 do danes je izdal osem zgoščenk, deveto napoveduje letos jeseni. Tisti, ki imate možnost spremljati italijansko televizijo, ga gotovo poznate iz zabavnih programov nacionalne televizije RAI. Po stopinjah njegove slave že več let stopa tudi njegov sin Marco. Današnja Zaprašenka dneva pa naj bo že omenjena Occhi di ragazza.

Ivan Seljak

Včasih se zdi, da angleško mesto Liverpool ne pozna drugih glasbenikov kot Beatlese. Polmilijonsko mesto pa pa vendarle premore mnogo bolj pestro glasbeno zgodovino. Med pomembne pevke iz tega mesta lahko prištejemo današnjo gostjo – Cillo Black. Cilla je bila rojena v začetku štiridesetih kot Priscilla Maria Veronica White. Zanimivo je, da je svoj priimek spremenila po tem, ko ga je napačno, v nasprotni barvi, zapisal eden izmed domačih glasbenih časopisov. Je ena redkih angleških pevk, ki so ji kariero ustvarili prav njeni veliki someščani – Beatli. V času, ko so se šele oblikovali v skupino, so z njo naredili nekaj začetnih posnetkov. V tistem obdobju je bila posneta skladba ANYONE WHO HAD A HEART . Tudi njo je pot vodila v Ameriko in druge države sveta, vendar je svojo glasbeno kariero kmalu nadgradila z drugimi dejavnostmi. Dobila je vloge v številnih filmih, predvsem se je odlično izkazala v komedijah in humorističnih nanizankah. Predvsem pa je bila velika dama angleške televizije, po mnogih podatkih, ne le najbolj cenjena, pač pa tudi najbolje plačana televizijka. Vsekakor se lahko pohvali z odlično in uspešno kariero, za kar je zaslužen tudi njen mož, maneger, danes že pokojni Bobby Wills. Njegovo vlogo je kasneje prevzel eden od treh sinov, ki se tudi vsi ukvarjajo z glasbo. Cilla black je v glasbenem delu kariere posnela 17 plošč, zadnje tri, ki so izšle v obdobju digitalnih nosilcev, so v glavnem priredbe in remiksi njenih prvih uspešnic. Še vedno jo srečamo na glasbenih odrih, je pa tudi vidna simpatizerka in aktivistka britanske konzervativne stranke. Za danes bomo brisali prah z njene uspešnice SOMETHING TELLS ME.

i.s.

Ponedeljkov prah je prekrit čez ameriške glasbenike, zato bomo danes v goste povabili enega najbolj uspešnih, pa tudi kontroverznih osebnosti – Neila Diamonda. Sprva je bil velik navdušenec nekoliko neobičajnega športa, sabljanja, s čimer se ukvarja še danes. Z glasbo se je srečal kot srednješolec v Newyopršek Broklynu, kjer je obiskoval pevski zbor, v katerem je pela tudi njegova prijateljica in nekaj časa tudi simpatija Barbara Streissand. Ko mu je oče za 16. rojjstni dan kupil kitaro, ga je ta tako prevzela, da je občasno pozabil na vse okrog sebe. Ustanovil je pevski duet, vendar neuspešno. Ker ni imel denarja za založbo, so prvo njegovo skladbo posneli fantje iz skupine Monkees. Gre za kasnejšo veliko uspešnico I'm a Beliver., za katero mnogi menijo, da so jo prvi izvedli prav Monkees. Po podpisu pogodbe z založbo Bang record so se Neilove težave šele začele. Založba je tako omejevala njegov ustvarjalni duh, da se je moral več let tožariti, da so sodniki odločili njemu v prid. Leta 1970 se je osvobodil spon in zaživel ustvarjalno. Tedaj je tudi nastala skladba Cracklin' Rosie. Konec sedemdesetih se je ponovno srečal s svojo simpatijo Barbaro, ko sta skupaj posnela sicer že znano skladbo, verjetno njegovo življenjsko uspešnico, You Don't Bring Me Flowers. V osemdesetih se je pevec nekoliko izgubil v svetu blišča, mnogo so menili, da se bo odtlej pojavljal le še v filmih, v katere je usmeril vso energijo. Čeprav je redno izdajal albume, po mnenju kritikov odlične izdelke, na njih ni bilo več hitov, ki bi prepričale najširšo publiko. Zadnji njegov hit, ki je dosegel vrh Bilboardove lestvice, je bil napisan že leta 1986. Zanimivo pa je, da je slava Neila Diamonda rasla tudi zaradi velikanskih uspešnic drugih skupin, ki so naredile njegove priredbe. Spomnimo se le UB 40 z »Red Red Wine. Pred nekaj leti je javno izdal še eno skrivnost svojega življenja – povedal je namreč da je bila uspešnica Sweet Caroline napisana hčerki ameriškega predsednika Johna F. Kennedija. Pa tudi sicer so ženske v njegovem življenju igrale vidno vlogo, predvsem so skrbele, da ni nikoli postal trajen bogataš. Ločitve in preživnine so mu skoraj podale beraško palico. Samo ločitev z Marcio Murphey mu je stanjšala denarnico za neverjetnih 150 milijonov evrov, v čimer je postal pravi rekorder. Čeprav bo v kratkem dopolnil 70 let, je še vedno v formi in redno koncertira ter snema nove skladbe. Morda mu je nova krila dala tudi zveza z več kot 30 let mlajšo Avstralko Rachel Farley. Mi pa se vrnimo k njegovi glasbi in danes prisluhnimo čudovitemu duetu z Barbaro Streissand You Don't Bring Me Flowers.

Ivan Seljak

Nedavno smo lahko s strani glasbenega kritika in urednika Zvoneta Tomaca lahko slišali izjavo, da je bila slovenska prava popevka rojena na obali. Seveda je imel v mislih številne skupine, ki so oblikovale glasbeni slog šestdesetih, med njimi je vsekakor prevladovala Kameleoni. Nastala je leta 1965, ko so pričeli brenkati na kitare in udarjati po bibnih štirje gimnazijci: Danilo Kocjančič, Jadran Ogrin, Marijan Maliković in Tulio Furlanič. Kmalu se jim je pridružil še dijak pomorske šole in mladi klaviaturist Vanja Valič.Preigravali so že znane skladbe Beatlesov, The Mamas and papas in podobnih skupin. Bili so tako prepričljivi, da jih je pod svoje okrilje vzel Radio Koper, kjer so lahko naredili prve posnetke. Po celi tedanji Jugoslaviji so postali slavni, saj so se udeležili tedanjih slovitih kitariad v Zagrebu in Beogradu. Imeli so priložnost nastopati v velikih dvoranah, med drugim tudi v Tivolju. Njihove izvedbe skladb The Beatles so bile izjemno podobne originalu. Nekateri viri trdijo, da so posnetki prišli v roke samemu Paulu Mc Cartneyu, ki jih je povabil k sodelovanju, vendar za bivanje v Londonu niso imeli denarja. Kljub svoji skromnosti pa so Kameleoni postali nekakšen simbol mlade rokerske napredne generacije, ki jih je dolga leta posnemala. Prvo ploščo na 45 obratih so izdali leta 1967. Na njej so bile tri skladbe v angleščini - avtorski Looking For Me inLa Felicita ter predelava See See Rider. Najbolj znana med njimi pa je bila napisana v tedanjem srbohrvatskem je ziku – Sijaj izgubljene ljubavi. Plošča je bila prodana v 12. tisoč izvodih, kar je bil za to okolje velik dosežek. Kasneje je skupino razredčil vpoklic v vojsko, Tulio pa se je preselil v tujino. Nekaj časa je skupina delovala z Ivom Mojzerjem in Goranom Tavčarjem. V naslednjih desetletjih so se priložnostno večkrat sestali in tudi posneli nekaj projektov - najprej leta 1981 veliko ploščo, kasneje pa še ploščo v digitalni verziji. Je tudi ena redkih slovenskih skupin, o kateri je napisana biografija, njen avtor pa je publicist Franko Hmeljak. Za današnjo Zaprašenko smo izbrali prvi veliki hit Kameleonov Sijaj izgubljene ljubavi.

Ivan Seljak

Med uspešnimi skupinami bivše Jugoslavije smo danes izbrali legendarno Pro Arte. Nastala je že leta 1967 v Sarajevu. V svoji karieri so prodali za naše razmere neverjetnih osem milijonov plošč in nanizali goro uspešnic, ki jih pozna še današnja mlajša generacija: Lola, Plačem, Tužna su zelena polja, Pruži mi ruku ljubavi, Dolina našeg djetinstva, Jedna mala plava, Tike, tike tačke in številne druge. Za te uspehe sta predvsem zaslužni dve imeni – avtor skladb Đorđe Novković ter markantni pevec Vladimir Savčić – Čobi. Novkovič je bil kot klaviaturist tudi dejanski ustanovitelj skupine. Sprva je skupina preigravala uspešnice Bee Gees, vendar so se kmalu odločili za avtorsko glasbo. Leta 1970 so izdali prvi album in se tudi preselili v Zagreb. Tedaj so se po vsej Jugoslaviji proslavili s skladbo Lola. Slava skupine je strmo rasla, zato so že leta 1972 potovali v Ameriko in nastopali za tamkajšnje izseljence. Bili so proglašeni za največjo pop atrakcijo tedanje države. Skupina beleži nenavadno obdobje, saj je nekaj časa delovala skupaj z Indexi. Po nekaj uspešnih skupnih koncertih so se skregani razšli. Izjemen podvig so dosegli leta 1974, ki so na turneji po Sovjetski zvezi nastopili na kar 110 tih koncertih. Tedaj sta z njim nastopala tudi dva izrazita rokerja, član Septembra Braco Doblekar in kitarist skupine Time Vedran Božič. Kasneje so pogosto nastopali tudi po Ameriki in Kanadi. V skupini se je razen dveh vodilnih figur izmeljalo zelo veliko glasbenikov. Konec sedemdesetih se je Novkovič odločil, da ima dovolj nastopov in da se po posvetil izključno komponiranju, zato so se sporazumno razšli. Pevec Čobi je nadaljeval solistično kariero in sodeloval z mnogimi skladatelji popularne glasbe, v prvi vrsti Djordjem Novkovićem, Arsenom Dedićem, Kemalom Montenom in drugimi. Leta 1996 je igral v znani humoristični seriji Složni bratje, kjer je imel opazno vlogo kot Fiko, šef kavarne.

Kot je znano, so se originalni člani skupine ob svoji 40 obletnico ponovno sestali in opravili številne koncerte po nekdanji Jugoslaviji, tudi v Sloveniji. Tedaj so nastopali brez klaviaturista Novkoviča, ki je tik pred njihovo ponovno združitvijo umrl. Žal se je njihova zgodba končala s še eno prezgodnjo smrtjo, saj je je pred letom dni poslovil tudi Čobi. Za zaprašenko dneva pa smo izbrali nostalgično Dolina našeg detinstva.

Ivan Seljak

Ker ob sredah gostimo neangleško govoreče glasbenike, smo za danes v goste povabili italijansko dovo Gigliolo Cinquetti. Rojena je bila l v nam bližnji Veroni. Med zvezdami je pristala že leta 1964, ko jke štela šele 16 let. Na sanremskem festivalu je namreč pometla s konkurenco s skladbo Non Ho L'Eta, ta uspeh je ponovila še na Evroviziji. S tem je skladba postala velika mednarodna uspešnica, kar za italijansko popevko ni zelo značilno. Podoben uspeh je doživela čez dve leti s skladbo Dio come ti amo. Gigliola Cinquetti je bila pogosta gostja Sanremskega festivala, še posebej v šestdesetih in sedemdesetih. Leta 1974 je Italijo ponovno zastopala na evrovizijskem festivalu s skladbo Si, kar po našem pomeni Da. Zelo zanimiva zgodba se je ob tem razpletla. Na evrosongu je osvojila 2. mesto, kot je znano, je bila boljša le švedska ABBA. Doma pa je bila skladba iz političnih razlogov več kot mesec dni v bunkerju. Tedaj je namreč v vsej državi potekal referendum o zakonski razvezi. Njegovi nasprotniki so bili namreč prepričani, da bi Gigliolino neprestano ponavljanje besede Si resno vplivalo na izid referenduma. Angleška različica te skladbe z naslovom Go je bila velika uspešnica tudi v Angliji in Ameriki. Med večje njene uspehe lahko uvrstimo tudi skladbi La pioggia in Alle Porte del Sole. Poznavalci evrovizijskega festivala so pevko opazili tudi v skupini, ki je spremljala Tota Cotugna in našo Pepel in kri leta 1991. Od leta 1990 dalje se Gigliola Cinquetti ukvarja predvsem z novinarstvom in vodenjem televizijskih oddaj, zato jo na glasbenih odrih zelo redko srečamo. Za današnjo zaprašenko dneva pa smo izbrali dnevom primerno skladbo La pioggia.

Ivan Seljak

Današnja gostja v oddaji Zaprašenka dneva je leta 1932 rojena angleška pevka, ki je slovela že v štiridesetih – Petula Clark. Njen oče se je pogosto pohvalil, da se je njenega imena sam domislil, kot skovanko dveh njegovih mladostnih ljubic z imenom Pet in Ula. Prav oče je bil tudi krivec, da se je Petula že kot otrok pojavila v gledališču in na glasbenih odrih. Imela je izjemen talent, zato so jo hitro opazili producenti. Leta 1942 je dobila vstopnico za radio BBC, kjer je delala kot desetletna moderatorka. Gledališče in radio sta postala njen drugi dom, v katerem je prišla do izraza njena prostovoljnost. Angleška država je namreč ob letalskih napadih na Anglijo svoje ljudi in vojake bodrila z zabavnimi gledališkimi in radijskimi predstavami. V teh skupinah je mlada umetnica odigrala vlogo v kar 500 predstavah. Kot preizkušena igralka je takoj po vojni dobila vloge v filmih, s prihodom televizije pa je postala vditeljica glasbenih zabavnih oddaj. Od leta 1944 do 1981 je odigrala pomembne vloge v več kot tridesetih filmih. V tem času je občasno snemala tudi glasbene male plošče, ki so se dobro prijele v Angliji, pa tudi v Ameriki. Prvi, zelo uspešni glasbeni album pa je posnela šele leta 1965, ki je nosil ime po njeni veliki uspešnico Downtown. V tem času je že imela za seboj poroko in rojstva dveh hčera. V šestdesetih je preko številnih turnej osvojila vso Evropo, Ameriko, Kanado, Avstralijo in tudi Japonsko ter Indijo. Njeno prvo glasbeno in filmsko obdobje se je zaključilo v začetku osemdesetih. Tedaj se je za nekaj časa posvetila družini. Na prigovarjanje otrok pa se je vrnila h gledališču in odrskih muziklih. Pričelo se je njeno drugo obdobje, prav tako polno slave. Med drugim je zaslovela v vlogi Marije v odrski predstavi The sound of music, torej, Moje pesmi, moje sanje. Vse do današnjih dni je bila zelo uspešna umetnica, v zadnjih letih pa se je ponovno vrnila k snemanju glasbe, od božičnih melodij, do svojih starih uspešnic v različnih jezikih. Konec stoletja je s strani angleške kraljice prejela visoko državno odlikovanje. Vsekakor je Petula Clark ime, ki ostaja zapisano z velikimi črkami v najrazličnejših smereh umetnosti. Za zaprašenko dneva pa smo na Radiu Odmev izbrali njeno prvo, že omenjeno uspešnico, Downtown.

Ivan Seljak

Svojevrstna zgodba v zgodovini ameriškega rocka je gotovo tista, ki jo je pisal skupina The Dors. Nastala je leta 1965 v Kaliforniji. Že prvi začetki so nakazovali njeno kontroverznost. Kar dve odpovedi pogodb so prejeli zaradi glasbe s spornimi besedili. Leta 1967 pa jih je pod svoje okrilje sprejela založba Elektra Records. Prvi njihov album z naslovom The Dors je skrival v sebi izjemen hit z naslovom Light my fire. Tudi drugi album z naslovom Strange Days in tretji Waiting For the Sun sta bila izjemno uspešna. Med najbolj znane skladbe lahko uvrstimo People Are Strange ter Hey, I Love You. Njihov pevec Jim Morrison je že od samega začetka gradil nekakšen mističen alter ego, ki ga je stalno stopnjeval. Pri poslušalkah je bil popularen zaradi atraktivnega videza, pri moškem delu občinstva pa tudi zaradi dobrega glasu. Sicer pa je bil vselej nadvse problematičen. Kar nekajkrat je zaradi svojih izgredov postavil skupino na kocko. Večkrat je bil aretiran, ko je gol skakal po odru in se za tista leta skrajno nedostojno vedel. Na sodišču pa vendarle niso dobili dovolj prič, zato je tožbe dobil. Vse to pa je vendarle zveste poslušalce od skupine odmikalo, njihova slava je bila vse bolj na trhlih nogah. Morrison se je vse bolj odmikal od resnega dela, zato se je leta 1971, takoj po izidu albuma L.A. Woman odločil, da se začasno umakne z glasbenih odrov. Žal se je izkazalo, da je bil ta umik tudi dokončen. Z ženo Pamelo Courson Morrison se je preselil v Pariz, kjer je nameraval v miru pisati nove skladbe. Še istega leta je umrl v kopalni kadi zaradi odpovedi srca. Mnogi oboževalci so še danes prepričani, da ni šlo za pravo smrt in da Morrison še vedno živi. Njegova smrt je bila namreč razkrita šele več tednov po pogrebu. Tudi prič o tem ni. Njegova žena, ki naj bi med redkimi videla njegovo truplo, je že čez nekaj let umrla zaradi prevelikega odmerka heroina.

Kakorkoli že, mit o Morrisonu ostaja. Skupina brez njega se nikakor ni znašla, zato je razpadla. Kot je znano, je kasneje kar nekaj dogodkov ponovno obudilo spomine nanjo. Vsekakor je bila najbolj odmevna ustanovitev skupino z imenom The Doors of the 21st Century, ki sta jo zasnovala dva nekdanja člana. Zaradi medsebojnih tožb v zvezi z avtorstvom pa se je morala preimenovati po svoji uspešnici Riders on the Storm. Za danes pa bomo prah obrisali s skladbe, ki jo verjetno preveč redko slišimo: Touch me.

Ivan Seljak

O današnji glasbeni gostji, Marjani Deržaj, je bilo po njeni smrti pred petimi leti zapisanega toliko, da bi jo težko opisali v nekaj stavkih. Rojena je bila pet let pred vojno, otroštvo preživljala v Ljubljani, kjer so že odkrili njen talent, zato je zgodaj sodelovala v pevskih zborih. Ker se je mama po očetovi prezgodnji smrti preselila na Štajersko, je Marjana v času študija germanistike živela pri sorodnikih v Logatcu. V Ljubljani je zahajala v družbo znanih pevcev, ki so ji dali priložnost prvih nastopov. S sijajno kariero je tako pričela okrog leta 1957. Zaposlila se je na Radiu Ljubljana, in tako pričela sodelovati z njegovim orkestrom. Sepetovo skladbo poletna noč je zapela na radiu kar nekaj let pred tem, ko je postala zmagovalka Slovenske popevke. Svoj prvi festivalski nastop je doživela že leta 1958 na prvem festivalu Opatija. Sledile se velike turneje po vsej Jugoslaviji in tudi v tujino. Marjana je sodelovala in zmagovala na festivalih od Bleda, do Beograda. V šestdesetih letih je tekmovala tudi na jugoslovanskem tekmovanju za pesem Evrovizije in si leta 1964 s pesmijo Zlati april delila prvo mesto z Bosancem Sabahudinom Kurtom, vendar je Jugoslavijo naposled predstavljal slednji, ker je dobil več najvišjih ocen žirije. Kot je znano, ni tedanji državi pripel niti ene točke. Marjana je svojo kariero nadaljevala v najrazličnejših zvrsteh – pela je tudi šansone in narodnozabavno glasbo pri Dobrih znancih. Izdala je pet ali šest plošč in kaset, med najbolj znane skladbe pa lahko uvrstimo Orion , Poletna noč, Ptičje strašilo, To je moj zlati sin, V Ljubljano, Vozi me vlak v daljave. Zadnja CD plošča s naslovom Zvezde padajo je izšla po njeni smrti. Kljub razgibani pevski karieri je bila Marjana vselej dolgočasna za rumene medije, skratka, bila je čisto navadna ženska. Poročena je bila z novinarjem in alpinistom Antejem Mahkoto, hčerka Tina pa je znana publicistka in prevajalka. Za današnjo zaprašenko smo izbrali skladbo Zvezde padajo v noč. Ob njej so zapisana sama velika imena. Avtorja sta namreč brata Avsenik, besedilo pa je napisal pesnik in politik Ciril Zlobec. Prvič jo je zapela leta 1962 na Blejskem festivalu in za Mancinijevo Mandolino osvojila 2. mesto.

Ivan Seljak

Več mesecev smo se v četrtkovi zaprašenki dneva mudili predvsem pri Splitskem festivalu. Naslednjih nekaj tednov pa bomo vašo pozornost preusmerili v še en festival – Opatija. Zasnovan je bil kot festival jugoslovanske radio difuziije pod imenom Dnevi jugoslovanske zabavne glasbe. V tridesetletnem obstoju je bil vsekakor eden glavnih glasbenih izdelkov skupne države. Prvič se je odvil že leta 1958 v kristalni dvorani Hotela Kvarner. Organizatorji so vso stvar vzeli izjemno resno: po vzoru Sanremskega festivala so povabili najboljše pevke in pevce, za tekmovanje pa je skrbela strokovna žirija. Nepregledna vrsta znanih imen se je do sredine osemdesetih zvrstila na festivalu. Naj omenimo le nekatera: Ivo Robič, Vice Vukov, Marko Novosel, Lola Novakovič, Korni Grupa, Novi fosili.... Med pomembnimi izvajalci so bili vsekakor tudi Slovenci: Marjana Deržaj, Lado Leskovar, Elda Viler, Majda Sepe, Pepel in kri in tako dalje. Od leta 1973 do 1976 je zmagovalka tega festivala sodelovala na na Evrosongu. Med njimi je bila tudi slovenska Dan ljubezni. Kot je znano, se je Jugoslavija zaradi slabih uvrstitev in splošne krize kasneje za nekaj let umaknila iz tega tekmovanja. V osemdesetih, ko je bila Hrvaška že samostojna država, je festival postopno ugasnil. Danes pod njegovim imenom deluje le komercialna trgovska skupina, ki občasno prireja kulturno zabavne prireditve. Pa se podajmo v leto, ko sta privekala na svet festival in avtor te rubrike. Ker je bilo pevcev dovolj, avtorskih skladb pa mnogo premalo, so popevke peli v alternaciji. Tudi zmagovalno skladbo z naslovom Moja mala devojčica so peli kar trije pevci. Đorđe Marjanović, Ivo Robič in Zdenka Vučkovič. Posamezne izvajalce bomo še imeli priložnost spoznati, tokrat pa brišemo prah z velike uspešnice Moja Mala Djevojčica, ki jo mnogi poznajo pod naslovom Tata, kupi mi avto. Z nami sta Ivo Robič in Zdenka Vučkovič.

Ivan Seljak

Danes bomo v družbi italijanske pevke Milve. Je vsekakor veliko ime te naše sosede. Njena glasbena kariera se je pričela leta 1959, ko je bila na natečaju za nove glasove zmagovalka med sedem tisoč udeleženci. Sprva je snemala že uveljavljene uspešnice, na primer skladbe Francozinje Edith Piaff. NA Sanremskem festivalu je prvič nastopila leta 1961, kasneje pa še 13 krat. Da je resnično vsestransko talentirana pevka, je dokazala že leta 1965, ko jo je v svojo skupino povabil italijanski režiser Giorgio Strehler, ki se je ukvarjal z oblikovanjem in uprizarjanjem gledaliških muziklov, kot je bil, denimo, Pocolo teatro v Milanu. Njegove posebnosti so bile priredbe italijanskih odporniških pesmi. Z Brehtovo Opero za tri groše so prepotovali vso Evropo. Še posebej velike uspehe je Milva doživela v Nemčiji, kjer so ji pred nekaj leti izročili visoko državno glasbeno priznanje. Milva je resnično svetovni glasbenik, saj ni države sveta, v kateri ne bi nastopala. V sedemdesetih in osemdesetih je sodelovala z največjimi svetovnimi skladatelji zabavne glasbe, kot so Ennio Morricone, Mikis Theodorakis, Vangelis in tako dalje. Leta 1997 je njen mentor Giorgio Strehler umrl. Milva se je odločila, da bo zmanjšala dejavnost na gledaliških odrih, zato se je ponovno bolj posvetila glasbenemu ustvarjanju. Še vedno je velika dama evropskih glasbenih odrov, kjer prejema visoka življenjska priznanja. Sicer ima hčerko Martino, njen oče pa je že pokojni režiser Maurizio Corgnati (Mauricio Kornjati)

Pa se posevetimo glasbi, ki bo za ljubitelje odporniške glasbe v 2. svetovni vojni prava poslastica. Milva nam bo danes zapela italijansko različico ruske Katjuše z naslovim FISCHIA IL VENTO, kar bi lahko prevedli kot Piščalke vetra. Gre za skladbo, ki domoljube poziva k odporu proti fašizmu, ne glede na to, da mnogi pomladi ne bodo nikoli dočakali.

Ivan Seljak

Tudi današnja rubrika pripada ženski – tokrat bomo gostili nekoliko v skrivnost zavito valižansko pevko Mary Hopkin, ki je prav te dni praznovala 60. rojstni dan. Pričela je kot mlada pevka folk glasbe, svoj prvi album je kot 16 letnica posnela v materinem jeziku. Že pri osemnajstih so jo z zmago med televizijskimi talenti pod okrilje vzeli Beatli s svojo založbo Apple. Leta 1969 je v sodelovanju s Paul Mc Cartneyem izdala album z naslovom Postcard. Leto kasneje je Združeno kraljestvo zastopala na evrovizijskem festivalu in mu s skladbo Knock knock, who's there pripela 2. mesto. Njen naslednji album Earth Song, Ocean Song je produciral odlični ameriški producent Tony Visconti, na njem pa so sodelovala prav tako znana avtorska imena, kor, na primer Cat Stevens in Roy Gallagher. Še isto leto se je Mary poročila in čez noč izginila z blišča odrskih luči. Glasbi se ni odrekla, potovala je po svetu in se udeleževala manj komercialnih festivalov. S pomočjo Viscontija je izdala dve plošči z božičnimi skladbami. Bila je članica skupine Sudance in originalne zasedbe Oasis. V zadnjem času se v svetu slave uveljavlja njena hčerka Jessica Morgan, ki je sicer direktorica založbe Space Studios. Na njeno vzpodbudo je pred petimi leti Mary Hopkins izdala nov album iz živih festivalskih nastopov Live at Royal Festival Hall. Ta studio ji je s štirimi novimi albumu izjemno dvignil življenjsko povprečje. Sicer pa Mary Hopkin v zadnjih letih živi boemsko, tako rekoč nomadsko zasebno življenje, odmaknjena od običajnega, ponorelega sveta.

Za današnjo zaprašenko smo izbrali njeno verjetno največkrat predvajano skladbo, prvo uspešnico, Those where the days. Kot zanimivost naj omenimo, da gre za eno redkih skladb, ki je bila popularna na otoku, čeprav prihaja iz slovanskega sveta. V originalu namreč nosi naslov Dolga cesta, že pred 2. svetovno vojno pa jo je napisal ruski skladatelj Boris Ivanovič Fomin. Sngleško varianto je doslej izvajalo nešteto popularnih pevk in skupin, v izvedbi Mary Hopkin pa se sliši tako:

Ivan Seljak 

Tokrat smo v goste povabili ameriško pevko, pianistko in aktivistko Judy Collins.Svojo glasbeno kariero je pričela leta 1959 in čeprav je leni prekoračila prag sedemdesetih, še ni rekla zadnje besede. Je tipična predstavnica ameriške folk glasbe, ljubiteljica dobrih, navadno protestnih besedil. Študirala je klasično glasbo na univerzi v Coloradu, vseskozi pa jo je navduševala tudi pop glasba.

Leta 1959 je posnela prve skladbe ob igranju akustične kitare in kmalu je postala znana po več ameriških državah. Leta 1961 jo je odkrila založba Record Electra in nastal je prvi samostojni album. Gre za tipične tradicionalne ljudske pesmi, ki so nastajale iz političnih protestov. Sledili so številni albumi s podobnim žanrom in več jih je bilo nagrajenih z Grammyji. . Zanimivo je, da so bile njene največje uspešnice predvsem priredbe drugih že znanih skladb, Dylana, Cohena, Donovana in tako dalje. V sedemdesetih je njen uporniški duh prihajal do največje veljave in prav v tistem obdobju so nastale najbolj znane skladbe. Pojavila se je tudi v filmih in literaturi. Z njeno pomočjo je nastalo tudi več dokumentarcev o znanih ameriških glasbenikih. V zasebnem življenju ni bila preveč uspešna. Že leta 1958 se je poročila z Petrom Taylorjem, s katerim je imela edinca Clarka. Dogodki povezani z njim so ji bistveno spremenili čustveno in glasbeno življenje. Tako kot je v velikem veselju svojemu sinu pela uspešnico Amazing Grace na njegovi poroki, se je z njo z globoko žalostjo od njega poslovila na pogrebu. Leta 1992 je namreč storil samomor. Judyno zadnje ustvarjalno obdobje je povezano prav s tem dogodkom. Sicer pa je Judy Collins v svojem življenju izdala preko trideset albumov, zadnjega z naslovom Paradise, letos. Za zaprašenko dneva smo izbrali skladbo, ki jo je napisal in prvi zapel Donovan, SUNNY GOODGE STREET.

Ivan Seljak

Danes bomo gostili veliko zvezdo slovenske popevke iz šestdesetih – Lidijo Kodrič. Sodelovala je že na prvi slovenski popevki leta 1962. Tik pred tem je sicer debitirala na podobni mariborski prireditvi Katedra, ki so jo skupaj pripravili Radio Maribor, dijaki srednje glasbene šole Maribor in glasbeni navdušenci nad zabavno glasbo, ki se je takrat v Sloveniji šele rojevala. Kasneje je sodelovala na mnogih festivalih po vsej Jugoslaviji, kamor jo je tudi sicer zanesla pot. Bila je članica srbske skupine One i oni, v kateri so poleg Lidije peli Milan Subota, Daliborka Stojšić in Žarko Dančuo. Veljala je za odlično interpretko. Naštejmo nekaj njenih najbolj nepozabnih uspešnic: Danes mi je 16 let, Pesem o mladosti, Neizpeta melodija, Kdo rad živi v miru. Nastopala je na vseh celinah sveta, sodelovala je na gala koncertih za Unicef v Torinu in Haagu skupaj s svetovno znanimi glasbenimi in filmskimi zvezdami . Za dobrodelnost je med drugim prejela priznanje iz rok nizozemske kraljice Beatrix. Mlajša generacija Današnjo gostjo oddaje Zaprašenka pozna po čudovitem nastopu na festivalu narečnih popevk leta 2004, ko je skupaj z Idrijčanom Mirom Božičem ugnala mlajšo konkurenco. Lidija Kodrič še vedno redno nastopa, v zadnjih letih gradi skupen projekt z veteranom črno belih tipk Emilom Glavnikom. Tokrat bomo prah obrisali z ene njenih največjih uspešnic Danes mi je šestnajst let, ki je bila v šestdesetih nepogrešljivi repertoar čestitk poslušalcev. Seveda gre za priredbo znane melodije Neila Sedake Happy birthday sweet sixteen. Tokrat pa v slovenščini.

Današnji gost bo dalmatinska skupina Magazin, ki je že dopolnila 30 let. V prvih letih je nastopala pod različnimi imeni, kot sta Dalmatinski Magazin in Mladi batali, od leta 1982 dalje pa deluje pod imenom Magazin. Svoj prvi album, ki pa je danes skoraj neznan, so posneli še leta 1979, vse do danes pa so jih našteli že 17. Že drugi album z naslovom Kokolo pa je dosegel platinasto naklado. Na tej plošči poleg naslovne skladbe najdemo njihove velike uspešnice. Po celi tedanji Jugoslaviji so postali znani leta 1985, ko so za tedanji Zagrebški festival ustvarili skladbo Piši mi. Čeprav tedaj ni osvojila prvo mesto, je bila naslednje leto proglašena za največkrat predvajana skladba v tedanji državi. Podoben uspeh so dosegli še istega leta z albumom Put putuijem, ki je prejel prestižno nagrado diskografske hiše Jugoton - Zlatna ptica. Ta naslov so osvojili za kar 300 tisoč prodanih izvodov te plošče. Leta 1987 so se podali na vsejugoslovansko turnejo, ki je tudi nekakšen rekord. Brez prekinitve so nastopali kar 100 dni. Še istega leta so ponovno osvojili nagrado Zlatna ptica. Tedaj so izdali veliko ploščo, ki sploh ni nosila imena, na njem pa je bila njihova življenjska uspešnica Ti si žela mog života. Ta album je bil prodan v kar 500 tisoč izvodih. Tudi v devetdesetih so osvajali pomembne nagrade, med drugim so bili zmagovalci Dore, ki jih je leta 1995 popeljala na evrovizijski festival. Zanimivo je, da se je skozi njihovo 30 letno obdobje v skupini izmenjalo veliko dobrih pevk, Majda Šoletič, Marija Kuzmić, Lilijana Nikolovska, Danijela Martinovič in Jelena Rozgi. Novo obdobje so leta 2007 pričeli s pevko Ivano Kovač. Ivana ima kar tri pomembne atribute – odličen stas in glas, poleg tega pa še dejstvo, da je hčerka slovitega pevca Miša Kovača. Danes bomo prah brisali z ene njihovih prvih skladb, ko so delovali še pod imenom Dalmatinski Magazini – Zaboravi.

Domenico Modugno velja za največjega italijanskega pevca in igralca. Že v otroštvu je Domenico želel postati igralec ter se po vojaškem služenju vpisal na igralsko šolo. Prejel je nekaj vlog v filmih, leta 1955 pa se je začel ukvarjati s petjem.

Leta 1958 je na sanremskem festivalu s pesmijo Nel blu, dipinto di blu zasedel prvo mesto in se tako uvrstil na evrovizijski festival.. Na Evroviziji je sicer zasedel tretje mesto, a je pesem pod naslovom Volare postala največja uspešnica med vsemi evrovizijskimi popevkami. Leta 1958 je za to pesem prejel tudi dva grammyja. Zanimivo je, da je skladba še največ uspehov doživela v Ameriki.

Italijo je na Evroviziji znova predstavljal prihodnje leto. Njegova pesem Piove, s katero je zmagal na sanremskem festivalu leta 1959, je na Evroviziji 1959 zasedla 6. mesto, a je tudi tokrat postala najbolj priljubljena skladba izmed vseh evrovizijskih pesmi. Pesem je po izboru zaslovela pod naslovom Ciao ciao bambina. Na festivalu San Remu je zmagal še dvakrat.

Leta 1896 se je Modugno podal v politiko kot član Italijanske radikalne stranke ter bil junija 1987 izvoljen v Torinu za poslanca v italijanski parlament. Domenico Modugno je umrl 6.avgusta 1994 za posledicami srčnega napada.

Leta 1975 je skupaj s simatično Francesco Guadagno posnel eno najlepših skladb s socialnim motivom Piange il telefono, ki je tudi današnja zaprašenka dneva.

Med številne skupine, ki so po krivici pozabljene, lahko prištejemo škotsko skupino z dvema imenoma. Od leta 1961 do 1967 se je imenovala Dean Ford and the Gaylords, od tedaj dalje pa se preprosto imenuje Marmalade. Eksplozivna in energična pop rock skupina tako rekočdeluje še danes, čeprav povsem spremenjena. Njeno glavno obdobje je razpeto med leti 1968 in 1978. Skupina je veliko nastopala, čeprav se je v studie redko odpravila. V tem obdobju beleži okrog 10 velikih hitov, ki so bili prodani v večmilijonskih nakladah. Marmalade je sodelovala z vsemi znanimi imeni na otoku, med drugim tudi s skupino The Beatlec. Pesem Obladi, Oblada je postala hit šele v njihovi izvedbi. Kasnejša desetletja so bila za Marmalade leta velikih sprememb, člani so se razkropili po vsem svetu. Tudi v tem tisočletju so posamezniki še aktivni in mnogo skladb skupine Marmalade je na sveže prepleskanih. Danes bomo po dolgih letih lahko prisluhnili nepozabni skladbi Babe make it soon.

Tokrat se bomo pomudili pri eni najbolj znani ameriški zvezdi zabavne glasbe, z imenom Bing Crosby. Tako kot za mnoge druge ameriške glasbenike, lahko trdimo, da je pel, odkar se je zavedal. Rodil se je leta 1903 v Washingtonu. Študiral je pravo, vendar študija nikoli ni dokončal, saj se je preveč okusil z glasbo. Prve resne uspehe je doživel še pred letom 1930, kot član skupine Rhythm boys, kmalu pa je spoznal, da bo največji met dosegel s samostojno kariero. Njegova daleč največja uspešnica je skladba White Christmas, za katero je leta 1941 napisal glasbo in besedilo ruski skladatelj Irving Berling. Ustvarjena je bila za potrebe muzikla Holiday Inn, do danes pa je ostala najbolje prodajana plošča v zabavni glasbi na sploh. V Ginnesovi knjigi rekordov je navedeno, da je bila v 50 milijonih prodana kot mala plošča, še enkrat toliko pa na različnih kompilacijah. Zelo pomembna je tudi Bingova filmska kariera, saj je znan tudi podatek, da so do danes prodali preko milijardo vstopnic za filme, v katerih je on igral. V prvem zakonu z igralko Dixie Lee je imel štiri otroke, v drugem, z mnogo mlajšo Kathryn Grant, pa še tri. Bing Crosby je živel zelo vihravo življenje. Znano, je, da se je, tako kot njegova prva žena, ki je umrla za rakom, predajal alkoholu in drogam. Tega se je močno zavedal, zato je svoje sinove skušal vzgajati v povsem drugačnem duhu. Do njih je bil izjemno strog in nepopustljiv. Umrl je leta 1977 med igranjem golfa. Znan je podatek, da je v svoji oporoki zapisal, da smejo velikansko bogastvo, ki je v sedemdesetih štelo okrog 150 milijonov dolarjev, otroci podedovati šele, ko bodo stari osemdeset let. Nihče od prvih otrok te starosti ni dočakal, nekaj denarja so podedovali le otroci iz drugega zakona. Ta nenavadno trd starševski odnos pa mu je po smrti tudi škodoval. Najstarejši sin Gary mu ni hotel ostati dolžan, zato je v znani biografiji opisal Binga Crosbija tudi s temnejše plati, in svetu dopovedal, da niti zdaleč ni bil idealen oče. Pa pustimo nenavadne zgodbe in se vrnimo k glasbi. Te dni ste gotovo naredili kakšnega snežaka, ali pa vsaj opazovali, otroke pri delu. Morda bo kdo od njih pobegnil v vsakdanji svet živih ljudi, tako kot šestdesetimi leti – ledeno mrzli snežak Binga Crosbija – Frosty The snowman.

Petki so namenjeni slovenski zabavni glasbi. Danes bo naš gost eden najbolj značilnih predstavnikov klasične slovenske popevke in šansona – Lado Leskovar. Pred tednom dni je praznoval 68. rojstni dan, v glasbenem svetu pa vsekakor še ni rekel zadnje besede. Ima za popevkarje nenavaden poklic, saj je šolan pomorščak. Pot pa ga je popeljala daleč od morja, saj je pristal na nacionalnem radiu kot novinar in glasbeni urednik. Glasbeno kariero je pričel v začetku šestdesetih, ko je zmagal v znameniti oddaji, kovačnici novih zvezd, Pokaži, kaj znaš. Prvo glasbeno nagrado je osvojil leta 1963 na festivalu Slovenska popevka, ki se je odvijal še na Bledu. Tedaj je zapel skladbo Malokdaj se srečava, ki je še danes reden del repertoarja dobrih radijskih programov. Nato je hitro osvojil slovenski, jugoslovanski in evropski glasbeni prostor in si ustvaril izjemno pevsko kariero tudi v takratni Sovjetski zvezi. Z velikim uspehom je nastopal na domačih in mednarodnih festivalih, pel pa v Barceloni, Budimpešti, Moskvi ter, seveda, po vsej nekdanji Jugoslaviji. Leta 1967 je s pesmijo Vse rože sveta zastopal to skupno državo na evrovizijskem festivalu na Dunaju. Lado Leskovar je doslej posnel več kot 300 popevk in šansonov. Igral je tudi v nekaterih filmih. Najbolj odmevna je bila gotovo vloga v znanem angleškem filmu Isadora, v katerem je zaigral ob Vanessi Redgrave. Vrh pevskega ustvarjanja pa je nedvomno dosegel s čudovitimi interpretacijami slovenskih šansonov. Lahko bi celo trdili, da je ta žanr umestil in utrdil v slovenski glasbeni prostor. Izredno ceni velikega umetnika Frana Milčinskega Ježka, posega pa tudi po besedilih drugih pesnikov. Naj omenimo najbolj znane: Zakaj, Pismo za Mary Brown, Tvoje oči Marija, Nekoga moraš imeti rad, Nathalie, Nedelja na Orlyju in tako naprej. Od leta 1998 je slovenski ambasador UNICEF-a, med drugim pa se je tudi, sicer neuspešno, potegoval za sedež v slovenskem parlamentu. Današnja zaprašenka dneva bo že omenjena skladba Vse rože sveta, s katero je nastopil na Evrovizijskem festivalu. Napisal jo je slovenski zdravnik, trobentar in skladatelj dr. Urban Koder, ki je nekoč povedal, da je to edina popevka, ki jo je kadarkoli napisal v življenju.Prisluhnimo torej Ladu Leskovarju.

Današnji zaprašeni gost bo skupina z enim najdaljšim stažem na ozemlju bivše Jugoslavije – Novi fosili. Kar precej let je minilo, da so se odločili avtorsko glasbo. Na to pot jih je popeljal Rajko Dumić, izjemno talentiran kovač šlagerjev, ki se jim je pridružil leta 1976. Na osnovi nekaterih posnetkov so jih povabili na Splitski festival, kjer so postali že prvo leto prava senzacija. Njihova skladba Diridonda. Na skladbo je poskakovala vsa Jugoslavija in se ob tem tudi spraševala, kaj neki ta naslov pomeni. Mnogo kasneje so izdali, da ne pomeni nič, saj so se ga sami izmislili.

Od tedaj dalje je njihova kariera strmo rasla, svojo kakovost pa so potrjevali na številnih festivalih. Njihova prva velika plošča je bila prodana v diamantni nakladi s 400 izvodi. Konec sedemdesetih so bili najpopularnejša skupina Jugoslavije. Imeli so že tako obširen program, da so na nastopih izvajali predvsem lastne skladbe, ki jih je v glavnem pisal Dumič. Mnoge od teh danes nosijo vzdevek legendarne – na primer, Da te ne volim, Saša, Sanja, Košulja plava in druge. Postali so dežurni koncertanti po Rusiji, Kanadi, Ameriki. Leta 1983 se je njihova pevka, sicer Splitčanka, Đurđica Barlovič te slave naveličala, odšla iz skupine in se posvetila zasebnemu življenju. Žal je leta 1992, ko ji je bilo šele 42 let, umrla zaradi srčnega infarkta. Skupini Novi Fosili se je pridružila Sanja Doležal, ki ji je prinesla novo svežino. Z njenim glasom so izdali številne uspešne plošče, med drugim so osvojili 3. mesto na mednarodnem glasbenem festivalu v nemškem Drezdnu. Leta 1987 so zastopali Jugoslavijo na Eurosongu v Bruslju in s skladbo Ja sam za ples osvojili 4. mesto. Originalna skupina Novi Fosili je delovala do leta 1991, kasneje pa je natanko deset let pod istim imenom delovala zelo spremenjena. Leta 2001 se je dokončno razšla. Leta 2005 je celotno območje nekdanje Jugoslavije preplavil val ponovnega združevanja velikih skupin, na veselje mnogih oboževalcev Novih Fosilov je dosegel tudi njih. Na Primorskem valu pa bomo danes obrisali prah s skladbe Diridonda. Kaj to pomeni, pa tokrat prepuščamo vam.

Današnja glasbena gostja je velika italijanska rock pevka, ki pa je v zadnjih letih kar nekoliko zamolčana, verjetno zaradi njene nevsakdanje življenjske zgodbe, Mia Martini. Rodila se je leta 1947 na jugu Italije, v Kalabriji. Njeno pravo ime je Mimi Berte. V mladosti se je zaradi načrtovanja pevske kariere skupaj s sestro Loredano Berte in prijateljem Renatom Zero, kasnejšim velikim skladateljem, preselila na sever Italije, v Milano, in nazadnje v Rim. V šestdesetih je bil Rim idealen kraj za umetnike, saj je se pod vplivom Anglije in Amerike zelo odprl svetu. Tako se je oblikovala moderna italijanska popevka, ki je v bistvu nadgradnja stare italijanske melodične glasbe. Tudi številne diskoteke, radijske in televizijske postaje so mnogim mladim omogočile, da so izkazali svoj talent. Mia Martini je svojo prvo uspešnico posnela še pod svojim rojstnim imenom, kmalu pa si je nadela umetniško ime. Zelo hitra in bleščeča kariera ter živahno mestno življenje pa sta terjala davke. Že konec šestdesetih je pristala v zaporu, saj je policija v njeni torbici našla marihuano. To ji je upočasnilo kariero, zato je prvi album izdala šele leta 1971. Ta jo je še povzdignil, vendar so bila njena leta zelo turbulentna. Občasno je za nekaj let izginjala z glasbenega prizorišča. Med njene največje uspešnice štejemo skladbe Piccolo Uomo, Almeno tu nell'universo, in Minuetto. Bila je ljubljenka Sanremskega festivala, preko katerega je kar dvakrat zastopala Italijo na Evrosongu – leta 1977 s skladbo Libera, s katero ni bila preveč uspešna, s skladbo Rapsodia pa je leta 1992 osvojila 4. mesto. Pogosto je nastopala v duetih, tudi s svojo sestro Loredano. Njo bomo spoznali v eni izmed naših zaprašenk, saj je prav tako dobra pevka, čeprav jo mnogi poznajo predvsem iz burnega zakonskega obdobja s kraljem tenisa Borgom. Sicer pa se je zgodba Mie Martini končala tragično. Leta 1995 so jo našli mrtvo v enem izmed kampov blizu Milana. Uradno je umrla zaradi prevelikega odmerka mamila, s to tezo pa se mnogi prijatelji, pa tudi njena sestra, niso nikoli sprijaznili. Preidimo na nekoliko svetlejšo plat te zgodbe, zato prisluhnimo čudoviti popevki Gli uomini non cambiano.

V današnji rubriki se bomo podali na obisk k angleški pop skupini The New Seekers. Nastala je leta 1969 na pogorišču prej zelo znane avstralske zasedbe Seekers, ki paje največ uspehov imela prav v Angliji. Vezna nit je bil glasbenik Keith Potger, ki je v skupino povabil glasbenike Eve Graham, Lyn Paul, Peter Doyle, Marty Kristian in Paul Layton. Dekleti sta bili pred tem članici po videzu atraktivne, v glasbenem svetu pa neuspešne skupine The Nocturnes. Prva uspešnica skupine The New Seekers je bila skladba z naslovom Never ending song of love, ki se je leta 1971 uvrstila na prvo mesto britanske lestvice. Že leto kasneje so posneli veliki hit I'd Like To Teach The World To Sing, ki pa je bil prodan v komercialne namene, zato ga današnja generacija še najbolj pozna po spremenjenem besedilu. Leta 1972 so New Seekers zastopali Anglijo na Evrovizijskem festivalu s pesmijo Beg, Steal or Borrow. Čeprav so bili prepričani v zmago, so osvojili le drugo mesto. Tedaj je namreč slavila Grkinja Vicky Leandros, ki je nastopila za Luxemburg s skladbo Apres Toi. V sredini sedemdesetih so se vezi pričele rahljati, zato so sledile menjave. Kljub temu so izdali še nekaj svetovnih uspešnic, med drugim skladbi It's So, I Wanna Go Back in One Day in Every Week. V bolj skromni, klubski verziji, deluje še danes. Mi pa vam bomo danes ponudili skladbo, ki jo mlajši poznajo le kot ozadje za reklmiranje rjave pijače. Pesem I'd Like To Teach The World To Sing je večno neizpeta želja po spremembi sveta v svet prijateljstva, združenih rok, ljubezni in harmonije.

Mnogi poslušalci se pogosto sprašujejo, zakaj se je rock and roll rojeval predvsem v Ameriki, čeprav so jih po desetih letih Angleški glasbeniki povsem prekosili. Dejstvo je, da je imela Amerika veliko prednost pred Evropo. Ko je tu divjala vojna, je na drugi strani luže zorela zabavna glasba, ki jo je osvajalo mestno prebivalstvo. Tudi dolga leta po vojni so se evropske države ukvarjale predvsem z obnovo porušenih domov in drugih objektov. Ameriška glasba je zlahka osvajala srca Angležev, saj govorijo isti jezik, poleg tega se je tam nahajalo na tisoče ameriških vojakov. Največ roc and rolla pa je v Anglijo prinesla filmska industrija z najbolj znanimi ameriškimi izvajalci, kot je bil, na primer, Bill Haley s svojimi Kometi. Mladi glasbeniki so se težko osamosvajali, saj ni bilo denarja za minimalno opremo, prav tako ni bilo množice radijskih postaj. Šele v drugi polovici petdesetih so se našli prvi pop glasbeniki, ki so orali ledino. Med drugim je bil tudi komponist, pevec in odličen igralec Tommy Steele. Leta 1956 je ustanovil skupino Steelmen, s katero je štiri leta doživljal uspehe, kasneje pa ga srečamo le še v solistični karieri in v filmih. Največ slave je požel s hitom Singing the blues. Po letu 1980 se je odločil, da povzdigne še druge svoje skrite talente. Pričel je pisati knjige in celo kipariti. Naj omenimo še eno zanimivo zgodbo, ki je povezana z imenom Tommy Steele. Dolga leta je veljalo prepričanje, da Elvis Prisley zaradi osebnih razlogov ni nikoli obiskal Anglijo. Pot ga je pripeljala le na letališče na Škotskem. Po nedavnem razkritju pa obstaja trditev, da je cel dan preživel v Londonu leta 1958 in to na povabilo pevca Steela. O tem naj ugibajo in se prepirajo drugi, mi pa bomo prah obrisali s skladbe iz leta 1957 - A Handful of songs.

Med ljubitelji popevk so številni tisti, ki trdijo, da so prave popevke tiste, ki so zapete v dvoje. Tudi v zgodovini slovenske popevke najdemo kar nekaj takih izdelkov, največ pa jih je bilo ustvarjenih v obdobju mojstrov duetov, kot na primer, Oto Pestner, Meta Močnik in drugi. Dane bosta naša gosta Štajerka in Dolenjec. Bolj znan je pevec Nace Junkar, ki se z glasbo ukvarja od šestdesetih dalje, vse do danes. V Ljubljani je sicer doštudiral slovenski jezik in knjižničarstvo, vendar se je vseskozi veliko posvečal glasbi, predvsem solo petju . Še kot maturant se je udeležil mednarodnega tekmovanja mladih pevcev Toti dal Monte v italijanskem Trevisu, kjer je prejel nagrado za najbolj obetavnega mladega opernega pevca, istega leta, leta 1977, pa se je udeležil tudi tekmovanja mladih opernih pevcev. K sodelovanju ga je povabila ljubljanska Opera, kjer je bil najprej član zbora, kasneje pa solist. V svet zabavne glasbe ga je popeljal Oto Pestner, s katerim sta tudi pogosto nastopala skupaj. Pestner je zanj tudi napisal veliko uspešnic. Junkar je veliko nastopal na festivalih. Spomnimo se ga iz Vesele jeseni, Pop delavnice, predvsem pa tudi z MMS -a, kjer je s Heleno Blagne tudi slavil zmago. Z njo je kasneje posnel še dve veliki uspešnici – Prijatelja za vedno in Napitnico iz Verdijeve Traviate. Čeprav je poklicno operni pevec, se tudi danes še vedno ukvarja z zabavno glasbo, nazadnje je posnel stare italijanske kancone z naslovom All' Italia. Tudi današnja zaprašenka dneva je delo Ota Pestnerja. Med številnimi mladimi pevkami je bila v osemdesetih opazna Neva Pipan. Bila je članica mariborskih country skupin, kasneje pa jo srečujemo v turističnih vodah. Prisluhnimo torej, kako zveni skladba Poglej me spet v oči.

Še kar nekaj pomembnih imen je, ki so povezana s Splitskim festivalom, po katerem se sprehajamo v zadnjih tednih. Med njimi je tudi Korčulanka Meri Cetinič. Split je povezan z njenim življenjem že od mladih nog. Tam je naredisrednjo glasbeno šolo in akademijo. V svet zabavne glasbe jo je v najstniških letih popeljal brat Ante, ki je kilometrino že mnogo prej nabiral v znameniti skupini Delfini. Nekaj časa je Meri v tej skupini tudi pela in igrala klaviature, že leta 1972 pa je ustanovila lastno skupino More. V tem obdobju je nastalo kar nekaj velikih uspešnic, na primer More, Ti si moj san, Gdje god da pođeš, in tako naprej. Po nekaj letih je skupino zapustila in se odločila za solistično kariero. S pomočjo brata, ki je tedaj že živel na Nizozemskem, je pričela snemati izjemno uspešne albume, ki so se praviloma prodajali v platinastih nakladah. Prvi album s preprostim naslovom Meri je izšel leta 1979. Prava prodajna atrakcija je bil njen tretji album z naslovom U prolazu, naslovna skladba je bila leta 1981 tudi zmagovalka Splitskega festivala. Na vseh njenih albumih so bile tudi skladbe, za katere je sama pisala glasbo in besedila. Na festivalu je pogosto sodelovala, zelo pomembno je bilo leto 1989. Na njem se je predstavila z lastno popevko Dome moj, s katero je osvojila 3. mesto. Zanimivo je, da je to skladbo v nizozemščini posnel duet Sanne en Erik van Neygen in ta pesem je postala njegov največji hit. Meri je že v tistem obdobju dobila status svobodnega umnetnika in posatala članica združenja hrvaških skladateljev. V začetku devetdesetih jo je spoznal ves svet, saj se je pogosto odpravila na gostovanja po Kanadi, Ameriki in Avstraliji. V zadnjih letih se je poleg zabavne glasbe odločila za šanson. Meri Cetinič redno snema avtorsko glasbo, pred nekaj leti pa je izdala tudi zelo odmeven album s 40 - timi njenimi uspešnicami. Zadnji njen album z naslovom Virno srce je izšel lani, na njem pa so tradicionalne melodije Dalmacije in njenega rojstnega otoka Korčule. Za svoje delo je Meri prejela številna domača in tuja priznanja. Današnja zaprašenka dneva je iz časov njene skupine More, za mnoge, pa tudi za avtorja rubrike, pa je to njena najlepša skladba: Simpatija.

Danes bo naša gostja italijanska diva, ki je pred kratkim praznovala 70. rojstni dan, Iva Zanicci. Na glasbeno pot je stopila leta 1962 na znamenitem letoviškem Castocaru festivalu novih glasov, kjer je osvojila tretje mesto. Prva zaresna odskočna deska je bil Sanremski festival leta 1967, ba katerem je opozorila nase s skladno Non pensare me, že čez dve leti pa je na njem zmagala in Italijo zastopala na Evrovizijskem festivalu s skladbo Due grosse lacrime bianche. V tistih letih je bila pogosta gostja Sanrema, največkrat kot članica duetov ali pa je pela v alternaciji. Njeni pevski tovariši so bili Claudio Villa, Bobby Solo, Sergio Endrigo. Sledila so leta velikih snemanj in prodaje plošč, svet pa je osvajala tudi na velikih turnejah. Gostovala je v Franciji, ZDA, Kanadi, Južni Ameriki, Japonski, Avstraliji in celo Sovjetsi zvezi. Kot zrela dama se je v osemdesetih prelevila v televizijsko voditeljico. Na italijanski televiziji je od leta 1987, pa vse do konca stoletja vodila italijansko verzijo ameriške televizijske igre The Price is Right. Po nekaterih virih je to edini primer, ko so tako prestižno tekmovanje zaupali ženski. Njena televizijska slava jo je potegnila še v politiki. Leta 2004 se je sicer neuspešno potegovala za stolček v domačem parlamentu, kasneje pa je bila bolj uspešna v mednarodni politiki, saj je pridobila sedež poslanke v Strasburgu. Ker pa smo v glasbeni oddaji, naj omenimo še nekaj Ivinih rekordov. V dolgoletni karieri je izdala 29 albumov in kar 63 malih plošč. V nepregledni vrsti uspešnic smo danes določili, da bomo prah brisali s skladbe La riva bianca la riva nera. Skladbo odlikuje tudi odlično protivojno besedilo. Zgodba pripoveduje o vojaku, ki bi utrujen od morije rad vse skupaj opustil, a do življenja in ljubezni ga ločijo neskončne bele in črne reke.

Tudi danes bomo obudili spomin na veliko glasbeno ime iz šestdesetih, ki pa je danes po krivici neznano, Donovan. Gre za zelo prodornega Škota, ki je svojo kariero gradil od začetka šestdesetih dalje. Njegova keltska kri mu ni dala dihati, zato je že kot srednješolec potoval z avtostopom po deželi. Nabiral je izkušnje pod milim nebom, v njem je zorela poezija. Pričel se je učiti kitaro in pri osemnajstih izdal prvi sing Catch the Wind, s čimer se je uvrstil na tretje mesto britanskih lestvic. Njegova pop folk glasba je bila polna naboja, predvsem so ga v tistih letih odlikovala protestna besedila. Glasbenik Donovan sodi med vidnejše otoške glasbenike, ki je svoje ideje prenesel čez lužo. Njegove protestne skladbe so bile nežne, pa vendarle prepričljive in prodorne. Kar nekaj skladb govori o Vietnamcih in tragediji te nore morije. Že kmalu po začetku kariere se je srečal s svetovnimi glasbenimi imeni tovrstne glasbe: Bob Dylan, John Lennon, Joan Baez in mnogi drugi. Vendar pa je za razliko od mnogih drugih deloval sam in tako tudi polnil dvorane. Sredi šestdesetih se je tako kot njegovi prijatelji Beatli in Rollingi navdušil nad filozofijo indijskega gurija Yogija in v drugi polovici šestdesetih tudi sam nekaj časa preživel v Indiji. To je še dodatno vplivalo na njegov filozofski pristop do glasbe in poezije. Seveda pa se ni mogel izogniti usodi številnih tedanjih zvezd, saj je bil že zelo zgodaj sodno preganjan zaradi posesti droge. Ko so glasbene lestvice pričeli osvajati hrupnejši ritmi, protestne pobude pa so prevzemali pankerji, je njegova slava splahnela. Beležimo kar nekaj obdobij, ko se je ponovno pojavil na odrih, vendar nikoli več pretirano uspešno. Občasno se je pojavil v filmski industriji, pa celo v politiki. V začetku devetdesetih je izdal svojo avtobiografijo. Po tem, ko je nekaj časa preživel v Amneriki, se je skupaj z ženo Lindo in dvema hčerkama ponovno ustalil na Južnem Škotskem, kjer deluje nekoliko bolj odmaknjen od javnosti. Vse do danes izdaja albume in sodeluje z mnogimi znanimi glasbeniki, Mlajše generacije so ga spoznale po tem, ko je skupaj z nemškimi zvezdnicami No Angels leta 2001 posnel svojo staro uspešnico v novi preobleki Atlantis. Ta je bila prodana v kar pol milijona izvodih. Po naših podatkih še ni dokončal zadnjega albuma z delovnim naslovom Ritual Groove, ki naj bi bil prava multi medijska atrakcija. In kako se sliši njegova prva objavljena skladba danes? Catch the wind.

Med sicer manj znane, a odlične ameriške glasbenike sodi današnji gost Dan Fogelberg. Je sin škotsko švedskih priseljencev, ki se je s pomočjo staršev z glasbo ukvarjal že od mladih nog. Ta je postala njegov poklic, saj je obvladoval vsaj deset povsem različnih glasbenih instrumentov. Prvi album z naslovom Home free je izdal leta 1972, vendar ni bil opazen. Veliki met pa je dosegel dve leti kasneje z albumom Souvenirs, ki je bil, tako kot mnogi kasneje, izdan v dvojni platinasti nakladi.Nekakšen ustvarjalni vrh je dosegel leta 1981 z albumom Innocent Age. Gre za dvojni odmerek odličnih hitov, ki so se dobro prodajali tudi kot male plošče. Dan Fogelberd ni bil tipičen glasbenik ene same zvrsti. Skozi leta je izjemnos preminjal slog, od liričnega popa, preko folk glasbe, bluesa, rocka, in spet nazaj. Njegova besedila so pogosti ljubezenska, tej tematiki je posvetil najmanj dva albuma. Ne smemo pa spregledati njegovih socialnih pesmi, predvsem pa prizadevanja za ohranitev zemlje. Zanimivo je, da je bil kar trikrat poročen, iz nobenega zakona pa nima potomcev. Umrl je leta 2007 za posledicami raka, ko je naštel šele 56 let. Kmalu po njegovi smrti se je njegova vdova Jean Marie Mayer odločila, da bo pesem, ki je nekaj let pred tem napisal posebej zanjo, Sometimes a Song, izdala in jo prodajala preko interneta. Izkupiček je namenila fundaciji za boj proti raku. Pesem je bila kasneje skupaj še z desetimi še neobjavljenimi skladbami lani izdana na albumu z naslovom Love in time. O priljubljenosti glasbenika v Ameriki pove tudi podatek, da so bile kmalu po njegovi smrti v različnih krajih po njem poimenovane številne ulice. Oblikovana je bila tudi posebna skupina njegovih fanov, ki je pričela zbirati sredstva za postavitev izvirnega obeležja v njegov spomin. To naj bi bilo postavljeno v letošnjem letu v parku njegovega rojstnega mesta Peoria. In kaj smo vam za danes pripravili za poslušanje? To bo skladba iz leta 1983 – Make love stay.

Slovenski gost naše rubrike bo Aleksander Mežek. Po rodu je Goorenjec, natančneje Radovljičan, pred dvema letoma pa je praznoval 60. rojstni dan. Njegovi prvi uspehi segajo v leta 1968, ko je uspešno nastopil v Zarebu. Tam je tudi spoznal spoznal tonsko ekipo angleškega pevca Cliffa Richarda, ki ga je povabila v Veliko Britanijo. Kasneje je spoznal tudi samega Cliffa. 1973 se je kot kantavtor začel pojavljati na radiu in televiziji, tudi v živo na BBC. Nastopal je z Johnnyjem Cashom, s Cliffom Richardom pa je bil na skupni turneji. Cliff Richard je tudi posnel nekaj Mežkovih pesmi in jih objavil na svojih ploščah. Prvo LP ploščo je pod naslovom Days Go By izdal leta 1974, tedaj pod imenom Aleksander John. Na slovenskem oziroma jugoslovanskem tržišču je tedaj izdal malo ploščo z naslovom Krila. Sicer pa je Mežek v Angliji živel zelo razgibano glasbeno življenje. V tej deželi je našel svoje glasbene prijatelje in publiko. Zdi se, da je odkril pravo mero mešanice slovanskega melosa in zahodnjaške moderne glasbe. Sam trdi, da Slovenije nikoli ni zares zapustil, le svoj prostor si je razširil mnogo bolj od ostalih pevskih tovarišev. Ob številnih priložnostih se vrača v Slovenijo, v obeh deželah pa je doslej izdal preko 20 albumov. Med najmogočnejše projekte lahko prištejemo ploščo z izjemno bogato harmonijo, ki jo je poimenoval Podarjeno srcu. Pri tem izdelku je sodeloval celo Slovenski oktet. Aleksandra Mežka omenjamo zato, ker je prav te dni na tržišče poslal nov izdelek z naslovom In.

Njegov gorenjski prednik je sicer pred leti zapisal, da je slep tisti, ki se s petjem ukvarja, Mežek pa je vendarle dokazal, da se od tega posla da solidno živeti. Med drugim se ga je spomnila tudi Občina Radovljica, ki mu je leta 2004 podelila naslov častnega občana. Zaprašenka dneva na Primorskem valu pa bo danes njegova prva slovenska uspešnica Siva Pot. Gre seveda za priredbo ameriškega hita Country road.

Današnja zaprašena glasbe je, kot vsak četrtek, namenjena bivši Jugoslaviji. Naše potepanje po Splitskem festivalu ne moremo zaobiti mimo nekaterih skupin, ki so bile uspešne le kratko obdobje, a so vendarle zapustile pomembne, večno zelene skladbe. Mednje spada tudi skupina Libertas, ki je doma iz Dubrovnika. Neopazno je delovala že konec šestdesetih, tedaj še pod imeni Voktorija in Sablasti. Sedemčlanski bend je bil poznan le po terasah Dubrovnika in okoliških krajev. Prelomnico je doživel leta 1971, ko se jim je po kratkotrajni epizodi med Dubrovačkimi trubaduri pridružil pevec Milo Hrnič. V skupini je naredil nekaj rokad z boljšimi glasbeniki, med njimi so bili trije odlični vokalisti. Skupina je bila sposobna igranja največjih svetovnih hitov, odločili pa so se tudi za lastne skladbe. S skupino je tesno sodeloval že uveljavljeni zvezdnik Đelo Jusič, saj je v njej bobnal njegov mlajši brat. Z njegovo pomočjo so leta 1972 izdali prvi malo ploščo z naslovom Oj, more duboko. Leto 1975 je bilo za skupino najbolj uspešno. Izdali so dve mali plošči, ki sta se tedaj prodajali po vsej državi. Najprej je izšla plošča s skladbama Ponoć nad gradom in Ljeto je krivo za sve. Še isto leto so osvojili prvo mesto med debitanti Splitskega festivala in tretje skupno mesto s skladbo Moja Ane broji dane. V tem času so veliko nastopali na skupnih koncertih z danes legendarnim Oliverjem Dragojevičem s Korčule. Najbolj delavno leto za skupino Libertas je bilo 1978, ko je izšla njihova edina velika plošča z naslovom Nostalgija. Pred kratkim je minilo trideset let, odkar je Libertas prenehal delovati, saj se je kolovodja Milo Hrnič odločil za solistično kariero. V začetku osemdesetih je še zabeležen njen povratek, vendar je okrnjen deloval le kot spremljevalni band Mila Hrniča.

Vsekakor je skupina Libertas skovala nekaj nepozabnih uspešnic, med njimi je najbolj znana, že omenjena Moja Anka šteje dneve. Za mnoge pa je še vedno največji hit naslovna pesem velike plošče Nostalgija, s katero so sicer nastopili na Splitskem festivalu leta 1978.

Za razliko od mnogih dosedanjih sred bomo v današnji oddaji gostili italijansko skupino. Ricchi e poveri, kar bi po naše pomenilo Bogataši in reveži, je italijanska uspešna pop skupina, ki deluje že preko 40 let. Nastala je leta 1967 v Genovi, prvi javni nastop pa je imela leto kasneje. Danes deluje kot trio. Sprva pasta bila v njej dva fanta in dve dekleti, ki so glasbo zasnovali na odličnih vokalih. Že leta 1970 je prvič sodelovala na Sanremskem festivalu. Na njem pa je zmagala leta 1978 s skladbo Questo amoro. Na evrovizijskem festivalu s to skladbo ni bila preveč uspešna, saj je osvojila le 12. mesto. Sicer pa je v sedemdesetih postala znana po vsem svetu, saj je veliko snemala v različnih jezikih. Zelo priljubljena je postala v latinski Ameriki, saj so bile v španščini posnete njihove največje uspešnice, med drugim Mamma Maria, Se m'innamoro, Made in Italy in druge. Leta 1974 je postala sestavni del imenitnega projekta gledališča Theater music hall, ki je pošel veliko uspehov. Zaradi nesoglasja v skupini le leta 1981 pevka Marna skupino zapustila. Od tedaj dalje Ricchi e poveri le še kot trio. Sara perche ti amo je v tistem času postala velika uspešnica in sodi med najpogostele predvajane italijanskih popevke. Tudi kasneje je bila skupina zelo uspešna. Pogosto jo srečujemo na festivalih in svetovnih turnejah. Je nekakšna stalnica v italijanski zabavni glasbi. Čez mesec dni bo bo ponovno nastopila tudi pri nas in sicer v Novi Gorici. Za današnjo zaprašenko dneva pa smo izbrali eno njihovih prvih skladb Che sara.

Ricky Valance se je kot David Spencer rodil v Valesu kot najstarejši od sedmih otrok. Zaradi tega se je že v času šolanja preživljal sam v najrazličnejših poklicih. Naključje je hotelo, da se je preizkusil tudio v petju, kjer so ga opazili založniki. Posnel je skladbo Tell Laura I Love Her. Ki jo je pred tem prvi zapel že ameriški country pevec Ray Peterson. Skladba je s pomočjo angleških postaj, predvsem pa tedaj izjemno popularnega Radia Lixemburg postala vseevropski hit.. V tistem obdobju je Spencer spremenil ime v Ricky Valance, s katerim ga poznamo vsa kasnejša obdobja. Leta 1961 se je neuspešno potegoval za evrovizijski naslov s skladbo Why Can't We?. V tem času je posnel nekaj zanimivih singlov, na primer Movin' Away, Jimmy's Girl in Six Boys. Brez večjih vidnih uspehov je počasi tonil v povprečje oostalih glasbenikov, povedati pa je potrebno, da so tedaj svoje naredili tudi Beatli in drugi svetovni glasbeni stroji. Konec stoletja ga je izdalo tudi zdravje, zato se je preselil v toplejšo Španijo. In če spregovorimo še nekaj besed o današnji skladbi. Je najstniška tragična zgodba, ki so bile v tistih letih zelo priljubljene. Pripoveduje o najstniškem fantu, ki je bil kljub mladosti na smrt zaljubljen v mlado Lauro. Za vse na svetu se je hotel z njo poročiti in da bi ji kupil poročni prstan, se je udeležil dirke z avtomobilom za tisoč dolarjev vredno nagrado. Doživel je tragično nesrečo, v kateri je zgorel. Tik pred smrtjo je izdahnil zadnje besede, ki jih lahko prevedemo: Povejte Lauri, da jo ljubim. Lepa Laura se v drugem delu skladbe pojavlja kot organistka v cerkvi, v podzavesti pa podoživlja svojo prvo ljubezen. Skladba letos praznuje 50 let, in samo današnji gost jo je v prvih letih prodal v nekaj milijonih izvodih.

V današnji Zaprašenki dneva, v kateri gostimo ameriške pevce in skupine, je gostja simpatična Carole King. Gre za pevko, pianistko, predvsem pa tudi zelo znano avtorico besedil. Rojena je bila med drugo svetovno vojno v newyorškem Manhattnu. Še kot mladoletnica je pevske izkušnje nabirala v kvartetu Co-Sines, v tem času se je tudi učila igranja klavirja. Na njeno glasbeno kariero so zelo vplivali sošolec Neil Sedaka, prijatelj Paul Simon ter njen kasnejši mož Gerry Goffin. Z njim je stopila v zakon že leta 1960, ko ji, štiri leta pred ameriško polnoletnostjo. Njeni hčerki Louise in Sherry Goffin sta danes prav tako znani glasbenici. TA zveza se je sicer končala leta 1968 . Prvi veliki hit Carole King je bila skladba Will You Love Me Tomorrow iz leta 1961 – kot je znano so jo kasneje uspešno izvajali številni zvezdniki. V svoji bogati karieri je izdala 25 samostojnih albumov. V šestdesetih in sedemdesetih sta skupaj z možem ustvarila dva ducata uspešnic, ki so kraljevale na lestvicah. Nekatere je pela sama, še več pa jih je bilo narejenih za druge izvajalce. Najuspešnejši album je bil Tapestry, ki je je bil kar 15 tednov med najbolje prodajanimi ameriškimi izdelki. V svoji karieri je osvojila štiri nagrade Grammy, proglašena pa je bila tudi za najboljšo ameriško pisateljico besedil vseh časov. Leta 1997, na primer, je napisala veliki hit The Reason za pevko Celine Dion na za album Let's Talk About Love.Njeno delo so tudi številne uspešnice Mariah Carey. Carole king se je v svojem življenju srečala tudi s filmsko industrijo, hkrati pa je avtorica mnogih znanih televizijskih reklam. Naj omenimo, da današnja gostja ni le glasbenica, je borka za različne pravice ljudi, in je tudi uspešna političarka v ameriški demokratski stranki. In kako se po skoraj pol stoletja sliši njena prva uspešnica. Prisluhnimo skladbi Will You Love Me Tomorrow.

Petkova zaprašenka dneva na Primorskem valu je posvečena slovenski glasbi, zato bo današnji gost Edvin Fliser. Pred 63 -timi leti se je rodil v Šibeniku, skupaj staršo pa se je v Maribor preselil, ko je pričel obiskovati Osnovno šolo. Z glasbo se ukvarja odkar pomni, obiskoval je glasbeno šolo, kjer se je učil harmonike in klavirja. Ta je postala njegov poklic, saj je dokončal študij glasbenega oddelka pedagoške akademije v Mariboru. Otroštvo je preživel pod vplivi velikih pevskih zvezd, kot so Elvis Presle, Paul Anka, Beatli in mnogi drugi, počasi pa je vzljubil tudi slovensko zabavno glasbo. Prva njegova resna skupina je bila Rdeči dečki,m v kateri so se kalili sami znani glasbeniki: Poleg Fliserja še Boris Roškar, Marjan Kozar, Čarli Arhar in Neca Falk. Skupina je z zmago na zagrebški Kitariadi postala znana po vsej Jugoslaviji, kar je Fliserja pripeljalo tudi na oder Slovenske popevke. Prvič je na njej nastopil leta 1968, kasneje pa kot pevec ali avtor še štirinajstkrat. Opažen je bil že prvo leto, nato vsako leto bolj. Leta 1973 je bil veliki zmagovalec občinstva s skladbo Leti, leti Lastovka, ki jo je napisal Boris Kovačič, v alternaciji pa jo je takrat zapela irska pevka, sicer evrovizijska zmagovalka, Dana. Fliserja so ti dogodki popeljali med resnične profesionalce, saj skoraj ni bilo festivala, na katerem se ne bi pojavil kot pevec, avtor glasbe in celo avtor besedil. Velik del življenja je na odru preživel kot član skupine Pepel in kri. Do danes je napisal preko 200 lastnih skladb, svojo energijo pa posveča odkrivanju mladih talentov, za katere tudi piše novo glasbo. In če smo že omenjali Leti, leti lastovke, ji tudi dajmo prostor kot današnji zaprašenki dneva na Primorskem valu.

i.s.

Čeprav ne gre za hrvaško, ampak bosansko skupino, moramo Teško industrijo vendarle omeniti med našim potepanjem po Splitskem festivalu. Težka industrija je bila ustanovljena leta 1974. v Sarajevu, na pobudo klaviaturista in skladatelja Gabora Lenđela. Vsi glasbeniki izvirajo iz tako imenovane sarajevske rock šole, o kateri bomo v eni izmed prihodnjih oddaj podrobneje spregovorili. Na začetku je bil pevec skupine Fadil Toskić, kmalu pa ga je nadomestil Vajta, ki ga mnogi bolj poznate kot solista, ki je zastopal Jugoslavijo na evrovizijskem festivalu. Vzpon Teške industrije se je zgodil 1974/75, ko jih je skupina Indexi povabila kot predskupino na turnejo po Jugoslaviji.. Na sebe so opozorili s prvim singlom Kolika je Jahorina, v katerem so prepletli etno glasbo s progresivnim rockom. Leta 1976 so izdali album z naslovom Ho-ruk. V naslednjem obdobju so se vrstile številne menjave v skupini, čeprav so izdali še dva albuma. Kot je znano, je Vajta pričel solistično kariero, skupina pa je po dveh projektih nehala delovati. Leta 2006 so se prav na Vajtino pobudo ponovno sestali in nase opozorili z dvema sigloma ter veliko kompilacijo s starimi uspešnicami z naslovom Vajta & Teska industrija. 31 godina poslije. Na tem CD-ju najdemo skladbe kot sta Jahorina, in evrovizijska Leila. . Leta 2007 so izdali svoj peti album, ki so mu dali ime Kantina. In – zgodovina se je ponovila. Sladba Mare i Marko je bila uspešnica Splitskega festivala, kot mnogo let pred njo današnja zaprašenka dneva. Leta 1976 je bila ena izmed zmagovalk festivala Život je Maskenbal – Torej. Življenje je maškarada. Verjetno je njena vsebina danes prav tako aktualna kot pred 34 timi leti.

i.s.

Današnji gost bo italijanski pevec z umetniškim imenom Bobby Solo. Je
eden vidnejših predstavnikov italijanske popevke šestdesetih, ki je
rasel s Sanremskim festivalom. Rojen je sicer v severni Italiji, v
Furlaniji, že v otroških letih pa se je skupaj s starši preselil v
Rim. Kot otrok je občudoval Elvisa Prisleya. Relativno hitro je prišel
v družbo popevkarjev in že pri sedemnajstih je dobil priložnost
snemanja prvih posnetkov. Leta 1964 je kot osemnajstletnik skupaj s
pevcem Frankiem Lainom nastopil na Sanremskem festivalu. Skladba Una
lacrima sul visi je veljala za favorita, Bobbyju pa se je pripetila
velika smola, saj je v času festivala prišel ob glas. Kljub temu je
skladba Solza na obrazu postala velika uspešnica, še posebej po tem,
ko je našla mesto v istoimenskem filmu. Čez dve leti, leta 1965 je že
zabeležil prvo zmago na sanremskem festivalu s skladbo Se piangi, se
ridi. Sledila so uspešna leta z zmagami na različnih italijanskih
festivalih. Samo na Sanremskem festivalu je sodeloval kar
dvanajstkrat. Med večje uspešnice v šestdesetih lahko uvrstimo pesem
San Francisco. Gre za italijansko različico pesmi, ki jo je prvi pel
Scott McKenzie. Leta 1969 je ponovno zmagal na festivalu, tokrat
skupaj z Ivo Zanicchi. Kasnejša leta niso bila tako prepričljivo
uspešna, zato se je odločil, da odpre svoj studio Chantalain. Kot
zanimivost naj omenimo, da je ime studia sestavljenka imen njegovih
dveh otrok Chantal in Alain. To pa ni predstavljalo konec kariere, pač
se je na odre redno vračal. Še posebej uspešen je bil v anremu leta
1980. Do konca stoletja je veliko delal v studiu, sodeloval s filmsko
industrijo in tudi izdal več plošč. Tudi v zadnjih letih ne miruje.
Med leti 2001 in 2006 je izdal kar 5 albumov, od klasičnega popa, do
božičnih skladb. V letu 1996 se je neuspešno skušal uveljaviti v
politiki in nazadnje ponovno pristal v glasbi.  Lani je izdal album z
naslovom  Easy Jazz Neapolitan Song-. Na njem je nekaj njegovih starih
uspešnic, nekaj tradicionalnih italijanskih kancon, vs epa na novo
aranžiranih in izvedenih s klasičnim orkestrom in klavirjem. Vsekakor
BobbySolo sodi med najbolj cenjene italijanske glasbenike.

I.S.

Tudi današnja zaprašenka bo v znamenju ženske, vendar s te strani oceana. Shirley Bassey je po rodu Valežanka, sicer mulatka, saj je njen oče Nigerijec. Že v otroštvu je pela v zborih, denarja pa ni bilo, da bi se lahko glasbeno izobraževala. Po vojni je dobila delo v eni izmed tovarn, ob koncu tedna pa pela v lokalnih klubih. Njen odličen glas je bil kmalu opažen. Leta 1953 je podpisala prvo profesionalno pogodbo, tedaj je tudi nastala nejna prva velika uspešnica z naslovom Burn my candle. Do konca petdesetih je že posnela veliko uspešnic na malih ploščah. Iz tistega obdobja so znane skladbe As I love you, Kiss me, honey honey, kiss me in druge. Vsekakor pa se je prava zgodba o uspehu odvijala v šestdesetih in sedemdesetih. Za to je med drugim zaslužno sodelovanje v izjemnih filmskih uspešnicah Jamesa Bonda, kot so Goldfinger, Diamanti so večni... Filmska slava jo je pripeljala na televizijske ekrane, saj je vodila številne glasbene oddaje. Konec šestdesetih je nekaj časa živela v Italiji, kamor so jo pregnali davkarji. Leta 1968 je tudi nastopila na sanremskem festivalu s skladbo La vita. Vsekakor pa lahko o njeni veliki prelomnici govorimo, ko je leta 1970 izdala izjemen album z naslovom Something. S to glasbo je napovedala nov slog, saj je iz klasičnega popa prestopila v vrste zahtevnejšega soula, jazza in drugih zvrsti. V tem desetletju je nanizala nešteto uspešnic, znana je kot dobra interpretatorica drugih uspešnic, na primer skupine The Beatles. Osemdeseta so bila povezana s številnimi glasbenimi, filmskimi in družinskimi dogodki, vendar njena slava ni nikoli usahnila. Svoj 60. rojstni dan je leta 1997 proslavila z dvema velikima koncertoma na prostem. Zelo opazna je bila tudi na otvoritvi svetovnega prvenstva v rakbiju leta 1999, ko je v valežanski zastavi zapela himno prvenstva. Vsekakor je Shirley Bassey ena najuspešnejših žensk Velike Britanije, saj ocenjujejo, da je v svojem obdobju prodala skoraj 140 milijonov plošč, pa še vedno se podaja v studie.

V zasebnem življenju ni imela sreče. Zelo jo je prizadel tragičen dogodek leta 1984, ko je umrla njena hčerka Samantha, ki jo je rodila v drugem zakonu s Sergijem Novakom. 21. letno Samantho so našli mrtvo v reki Avon. Shirley še danes trdi, da ni šlo za samomor. Vrnimo se h glasbi: prisluhnimo njeni neponovljivi izvedbi skladbe Something.

I.S.

Današnji ponedeljek še zlasti tisti, ki prisegate na dan žena, verjetno pričakujete, da bomo rubriko odstopili nežnemu spolu. Ne bomo preveč pretiravali s trditvijo, da je v tem pogledu med glasbenicami najbolj prepoznavna ameriška dama, ki sliši na ime Joan Baez. Ta folk pevka je najbolj zaznamovala šestdeseta in sedemdeseta, čeprav še ni rekla zadnje besede. Joan, ki bo prihodnje leto praznovala 70. rojstni dan, je nastopila že na prvi izvedbi Woodstocka in bila vseskozi v ospredju folk, pa tudi rock glasbe. Vsa leta je ena najvidnejših bork za človekove pravice.

Rodila se je januarja leta 1941 v New Yorku in že v petdesetih je kot najstnica pričela z glasbenim ustvarjanjem. Kariero je zastavila leta 1959 v Bostonu na New York Folk glasbenem festivalu, kmalu zatem, oktobra leta 1960, pa že izdala prvenec Joan Baez. Na njem je bilo trinajst pesmi, med drugim tudi nekaj otroških balad. V začetku šestdesetih je pogosto nastopala na političnih prireditvah in s tem izražala svoja prepričanja. V tem času je spoznala Boba Dylana, ki ga je sprva le reklamirala na svojih koncertih, kasneje pa se je z njim zapletla v ljubezensko dogodivščino. To ni bila trajna zveza, saj je leta 1968 padla okrog vratu Davida Harrisona, country pevca, ki je za nekaj let popolnoma preusmeril njen glasbeni stil. V začetku sedemdesetih se je vendarle usmerila bolj proti popu, kasneje tudi rocku, vedno bolj aktivna pa je bila pri ustvarjanju lastnih tekstov. S svojim čistim vokalom in edinstvenim sopranom je popularni glasbi dodala poseben čar in kvaliteto Kasneje je njena popularnost iz leta v leto plahnela, a le le v Ameriki, v Evropi je namreč uspešno prodajala plošče tudi v zadnjih letih prejšnjega stoletja. Morda je zanimiv tudi podatek, da se je Baezova leta 2005 priključila protestnikom proti vojni v Iraku, ki so se zbrali okoli Bushevega ranča v Teksasu. S tem se je zgodovina ponovila, saj je protivojno gibanje izvajala že v času vietnamske vojne. Pred kakimi štirimi leti se je sprijateljila z znano ameriško protestnico, borko za ohranitev narave Julio Hill, s katero sta izpeljali nekaj odmevnih akcij. Joan Baez je večkrat gostovala tudi pri nas, nazadnje leta 2007. Ne glede na to, koliko resno njene ideje jemlje svet, je Joan Baez do danes ostala prvi glas ameriškega gibanja za državljanske pravice. Njena pesem We Shall Overcome je tako rekoč himna podobno mislečih ljudi vseh časov. Pa ji prisluhnimo v današnji Zaprašenki dneva.

i.s.

Te dni vas kar pogosto spominjamo, da bodo v nedeljo popoldne v Idriji nastopili trije velikani slovenske zabavne glasbe – Helena Blagne, Nace Junkar in Alfi nipič. Prav Nipič je gost tudi naše petkove zaprašenke, ki je sicer namenjena slovenski zabavni glasbi.

Alfi Nipič je bil rojen leta 1944 v Mariboru. Živel je v skromni družini s petimi otroki. Leta 1962 je prvič nastopil profesionalno in se potem še dolgo preživljal le s petjem po kavarnah Tako se je izkazal kot pevec zabavne glasbe, še posebej je blestel na domačem festivalu Vesela jesen. Zaradi njegovih veseljaških skladb se ga je v tistem času oprijel vzdevek Veseli Štajerc – tako je bilo naslov tudi ene zmagovalnih skladb na omenjenem mariborskem festivalu. Pogosto je pel v duetu, s svojo štajersko kolegico Marjetko Falk. Iz obdobja njunega sodelovanja je najbolj znana popevka Kako sva si različna, ki jo je sicer napisal Fran Milčinski Ježek. Ne smemo pa pozabiti, da je Nipič tudi pevec popevke Silvestrski poljub. Če bi bilo vsak dan novo leto, bi bila ta skladba zanesljivo največkrat predvajana slovenska popevka. Leta 1974 je Slavko Avsenik izpeljal precej veliko spremembo v svojem ansamblu. V svoj novi pevski tercet je povabil Jožico Kališnik in našega današnjega gosta Alfija Nipiča. V obdobju do začetka devetdesetih je le redko snemal zabavno glasbo, saj so ga velika gostovanja z Avseniki povsem okupirala. Ko je Avsenikov evropski glasbeni stroj prenehal delovati, je ustanovil lasten ansambel, ponovno pa se je vrnil tudi k zabavnimi in celo tehno ritmi. Posnel je veliko plošč, še po koncu kariere z Avseniki jih je izdal sedem. Nekatere njegove skladbe so železen repertoar radijskih programov, ki predvajajo dobro slovensko glasbo. Mednje sodi tudi primorski val, na katerem danes brišemo prah s skladbe Poljane, dom prelepih dni.

i.s.

Četrtek je dan za jugo glasbo in še vedno črpamo vsebino iz Splitskega festivala. V začetki sedemdesetih je festival prinesel nekaj novih imen, ki so prihajala iz tedanje celotne Jugoslavije. Med njimi je tudi Miki Jevremovič. Še danes se poklicno ukvarja z glasbo, čeprav je imel sprva drugačne življenjske načrte. Po poklicu je namreč strojni inženir on se je prva leta izkazal kot odlični strokovnjak. Druga ljubezen mu je bila glasba in zmaga prav na Splitskem festivalu ga je preusmerila v to stroko. V sedemdesetih in osemdesetih je bil izjemno ploden pevec, sodeloval je po festivalih tedanje celotne Jugoslavije, veliko snemal, vseskozi prav solidno živel od glasbe. Danes živi v Beogradu in pred kratkim je izdal CD ploščo, ki je napovedala njegovo vrnitev po desetletju glasbenega molka. Gre za kompilacijo 35 - tih uspešnic, ki je narejena kot megamiks za vse čase. In če malo pobrskamo po njegovem zasebnem življenju, lahko povemo, da ima iz prvega zakona enega odraslega sina, iz drugega pa zelo mlada otroka, sina najstnika, ki se je odločil za računalništvo, po očetovih stopinjah pa stopa 22 letna Jelena, že prepoznavna glasbenica. Matere teh otrok se verjetno spominjajo vsi, ki so spremljali lepotna tekmovanja v nekdanji Jugoslaviji. Leta 1975 je namreč s konkurenco pometla imenitna sarajevska lepotica Sanja, ki je postala Miss Bosne in Hercegovine, v naslednjem koraku pa Jugoslavije. Njena zgodba se je zanjo prav nesrečno končala. Ko bi morala odpotovati v London, je mednarodna žirija ugotovila, da še ni dopolnila 17 let. Kasneje je kariero skušala nadaljevati kot pevka, ob tem pa spoznala današnjega gosta Mikija Jevremoviča. Za današnjo zaprašenko dneva smo izbrali uspešnico iz leta 1976 U KAMENU PJESMA PIŠE.

I.S.

Spet je sreda in v Zaprašenki dneva bomo gostili enega izmed italijanskih zvezdnikov. Tokrat bo Lucio Dalla. Pri nas je nekoliko manj poznan, vsekakor pa gre za priljubljenega pevca, pisca besedil in glasbenika, ki je bil rojen leta 1943 v Boloniji. Že v otroških letih je igral klarinet, kasneje je postal tudi pianist. Prve korake je nabiral v enem izmed jazz bendu v Rimu. Prvi veliki met je skušal doseči že leta 1965 na festibalu Cantagiro, vendar ni bil uspešen. Publiko ni prepričal, kar je bila posledica njegovega manj atraktivnega videza, hkrati pa tudi preveč zahtevne glasbe. Leta 1969 je izdal prvi album, ki ni bil opazen, uspelo pa mu je naslednje leto s projektom Terra di Gaibola. Njegova zgodba o uspehu se je pričela šele s sodelovanjem na Sanremskem festivalu. Najprej s skladbo 4 Marzo 1943. Ne glede na naslov pesmi je kasneje ta skladba postala znana pod imenom Gesu Bambino, kar bi po naše pomenilo Jezušček. Naslednje leto, 1972, je izdal prav tako veliko uspešnico Piazza grande. To leto je naredil odločilen korak s sodelovanjem s pesnikom Robertom Riverijem, ki je soustvaril nekaj njegovih bodočih albumov.

Konec sedemdesetih je bil ponovno odločen za solistično kariero, v kateri je kot kantavtor tudi sam ustvarjal besedila. Odločitev je bila odlična, saj so ga kritiki označili kot enega najbolj inteligentnih in kultiviranih glasbenikov. V tem obdobju je nastala tudi njegova velika uspešnica Quale alegria, ki še danes sodi med najboljše italijanske pesmi. Tudi v kasnejših letih je zelo opazen, še posevej v projektih skupaj z velikimi imeni, kot je danes že pokojni Luciano Pavarotti. Za zaprašenko dneva smo tokrat izbrali njegovo že omenjeno prvo uspešnico 4 marco 1943. Gre za nekakšen avtobiografski utrinek njegovega spočetja – imenitno besedilo, polno simbolike, kratkotrajne ljubezni z neznancem in večnih vprašanj, ali je prišel na svet iz ljubezni ali zabave.

I.S.

Midge Ure je ena najvidnejših škotskih glasbenih figur. Odličen pianist in pevec se z glasbo ukvarja že štirideset let. Je ustanovitelj več glasbenih skupin, še najbolj pa ga poznamo kot frontmena angleških novovalovcev z imenom Ultravox. Bil je tudi tesni sodelavec Boba Geldofa pri pripravah in izvedbah velikega glasbenega projekta Band Aid. Po odhodu iz skupine Ultravox v glavnem gradi solistično kariero, v kateri veliko snema. Je tudi eden redkih visoko izobraženih pop glasbenikov, saj ima v žepu doktorat. Še vedno se veliko ukvarja z dobrodelnostjo, zato je bil večkrat nagrajen, še zlasti za projekt Live 8 iz leta 2005. Ima kar štiri hčerke, najstarejša Molly uspešno stopa po njegovih stopinjah. Midge z družino živi v majhni slikoviti vasi blizu mesta Bath v jugo-zahodni Angliji. Še naprej redno nastopa, na svojih koncertih pa kombinira največje uspešnice skupine Ultravox s svojimi legendarnimi hiti. Svojo zadnjo odmevnejšo skladbo Personal Heaven je izdal je izdal pred dvema letoma. Za nekatere posebne priložnosti se je skupina Ultravox z Midgejem celo ponovno sestala. Sicer pa prav v letošnjem letu načrtuje nekaj večjih turnej po Angliji in celotni Evropi. Omenimo naj še eno zanimivost: Midge Ure je velik ljubitelj kuhanja, zato je bil ena najbolj prepoznavnih osebnosti v nedavnem kuharskem realističnem showu. Ker ne bo sodeloval v naši novi kuharski oddaji na Primorskem valu, smo ga povabili v rubriko Zaprašenka dneva z odlično balado iz osemdesetih Dear God.

I.S.

Danes bomo v družbi ameriškega glasbenika z imenom Johnny Cash. Je eden najbolj vplivnih glasbenikov zadnjega stoletja in mož, ki je oral ledino v več stilih ameriške glasbe. Rojen je bil v ameriški zvezni državi Arkansa. Peti je začel pri petih letih, ko je s svojimi šestimi brati in sestrami delal na bombažnih poljih in mu je bil to edini učinkoviti način krajšanja časa. Njegovo otroštvo je bilo izjemno nesrečno: družina se je prebijala iz dneva v dan skozi revščino. Ko se je leta 1954 vrnil iz vojske, je skupaj z dvema kolegoma pričel igrati na lokalni radijski postaji. Naletel je na ugoden odziv založnikov, ki so posneli nekaj velikih Cashovih country uspešnic. Konec petdesetih so hiti sledili eden za drugemu, postopoma je prehajal tudi k modernejšim slogom. V tistem času je izdal tudi gospel album, o katerem je sanjal vrsto let. Njegova popularnost pa ga je počasi pričela najedati, na leto je namreč imel kar 300 koncertov. Zatekel se je k poživilom, od katerih je postajal odvisen. Leta 1963 se je brez svoje družine preselil v New York in se iz dneva v dan zapletal v večje težave. Nekega dne je celo povzročil gozdni požar z velikansko škodo. S pomočjo June Carter, žene enega od njegovih pivskih bratcev, ki ga je nekako spravila k sebi, se je sredi šestdesetih spet vrnil na visoka mesta lestvic z uspešnico Ring Of Fire, a je bil njegov povratek kratkotrajen, saj je spet zabredel v svoj svet odvisnosti in težav. Zanimivo je, da je June Carter delovala kot njegov Angel varuh. Leta 1965 so Casha aretirali, kjer so pri njem našli velike količine drog. Spet ga je rešila Carterjeva, ki je bila tedaj že ločenka. Od tistih dogodkov dalje mu je posteljo grela kot nova žena. Od tedaj dalje je bil njen vpliv tako močan, da se zvezdnik ni več vrnil na neslavna pota. V začetku sedemdesetih je bil na drugem vrhu slave. Imel je popularno televizijsko oddajo, nastopal je celo v beli hiši na osebno povabilo predsednika ZDA Richarda Nixona, s Kirkom Douglasom je igral v filmu Gunfight, bil osrednji lik popularnega dokumentarca in še marsikaj drugega. Z ženo sta celo postala velika dobrotnika. Kljub temu pa je njegova kariera počasi usihala. Pričelo ga je izdajati zdravje, trmasto pa je vztrajal in veliko delal tudi v devetdesetih in na prelomu tisočletja. V letu 203 sta se od glasbenih prijateljev in vsega sveta poslovila oba – najprej dolgoletna žena, samo štiri mesece za njo pa tudi Cash. Danes je najbolj znana njegova že omenjena skladba Ognjeni obroč, ki tvori jedro filma o današnjem gostu. Iz njegove glasbene zapuščine pa smo za zaprašenko dneva izbrali I Walk the line.

i.s.

Zadnje dni je bilo veliko govora o slovenski Emi, ki je ponovno razdelila javnost, kjub temu, da je bila zmagovalka prepričljivo boljša od vseh ostalih. Prav zato se bomo v današnji zaprašenki ozrli v preteklost slovenske udeležbe na Evrosongu. Kar dvakrat je naše barve zastopala pevka Darja Švajger, prvič leta 1995, drugič pa 99. Kot je znano, Darja Švajger prihaja prihajam iz Maribora. Tam je obiskovala osnovno in igrala v gledališču. V gimnaziji so jo prijatelji pritegnili in začela je peti pri skupini Slovenska gruda. Peli so slovenske ljudske pesmi v novi preobleki: V zasedbi sta bili dve kitari in piščalke. V začetki ni razmišljala o pevskem poklicu, saj jo je bolj zanimalo gledališče. Ko pa je neuspešno poizkusila pri sprejemih na igralsko akademijo, je postala glasba njena stalna sopotnica. Na akademiji v Gradcu je zaključila študij pedagogike iz klasike in jazza.

V mariborskem teatru je kasneje imela večer filmske glasbe. Ta nastop je bil zelo odmeven v širšem slovenskem prostoru. Povabili so jo na RTV, kjer je stopila na slovensko pop sceno.

Od leta 1992 kot solistka koncertira z različnimi glasbenimi zasedbami, tako na koncertih kot tudi na glasbenih festivalih doma in v tujini: simfonični orkestri, revijski orkestri, pihalni orkestri, big bandi ter manjšimi zasedbami Je dobitnica Zlate note (najboljša pevka 1995) in Zlatega petelina (najboljša pevka 1996). Na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani, oddelek za jazz in zabavno glasbo, občasno poučuje kot profesorica solo petja. Kot je znano, danes živi v Žireh, kjer pravi, da se počuti dobro, se pa zelo redko pojavlja v javnih medijih. Današnja zaprašenka dneva bo obudila Darjina dijaška leta v skupini Slovenska Gruda. Prisluhnimo skladbi Micika zvesta deklica.

Ob našem brskanji po Splitskem festivali še nismo predstavili skupine, ki je bila v šestdesetih in sedemdesetih izjemno popularna – Dubrovačkih trubadurov. Leta 1961 jo je sestavil hrvaški komponist, kitarist in pianist Đelo Jusić. Okrog sebe je zbral odlične glasbenike, ki so imeli namen ustvarjati nove ljudske skladbe, predvsem pa oživeti bogato dediščino in ji vliti modernejše aranžmaje. Delovali so do začetka osemdesetih, ko so se glede na zamišljeno glasbeno ustvarjanje izčrpali. S skupino v dobrih dvajsetih letih sodelovali številni glasbeniki, med njimi tudi velike solistične zvezde, kot sta Milo Hrnič in Oliver Dragojevič. Na omenjenem Splitskem festivalu so sodelovali s številnimi uspešnicami, ko so Luda mladost iz leta 1967, Dalmatinski lero leta 1968 in tako dalje. Zanimiva je tudi prav komična zgodba, ki je povezana z evrovizijskim festivalom. Do leta 1970 so namreč na njem lahko sodelovali samo solisti in dueti. Ker je tedanja Jugoslavija leta 1968 stavila na Dubrovačke trubadure s skladbo Jedan dan, so jo morali razbiti Tako bo za vse večne čase v festivalski zgodovini zapisano, da sta na njem sodelovala Luči Capurso in Hamo Hajdarhodžić, preostala dva člana skupine sta bila le spremljevalna vokala. Omenimo naj še zelo pomembno vlogo, ki so jo Trubaduri opravili pri oživljanju melodij znanega, tedaj že pokojnega Vlahe Paljetka. Konec 19. in prva desetletja dvajsetega stoletja je bil glasbeni učitelj na visu in Hvaru, kasneje pa celo operni pevec z zagrebški operi. Bil je vnet pristaš tradicionalne dalmatinske glasbe, na osnovi katere je sestavil okrog 60 popevkarskih šlagerjev, ki jih danes pozna ves svet. Med drugim so to: Ajme meni, Na Jadranu plavom, Od one divne noći, Adio Mare, Popevke sem slagal, Fala in navečkrat zapeta - Marijana. Ker pa Dubrovačke trubadure obravnavamo ob Splitskem festivalu, bomo za današnjo Zaprašenko dneva obrisali prah s skladbe iz leta 1976 – Tiho je negde svirala mandolina.

Ivan Seljak

Današnji glasbeni gost bo italijanski umetnik Adriano Celentano. Rojen je v Milanu leta 1938. V študentskih letih je bil eden izmed pionirjev italianskega rocka, za kar ga je navdušil Elvis Prisley. V poklicnem življenju je vzporedno gojil filmsko in glasbeno kariero. V filmski industriji se je še posebej izkazal kot komik, k čimer je sta pripomogla njegova značilna hoja in neverjetna obrazna minika. V šestdesetih je posnel veliko komercialnih nizkoproračunskih filmov, kritiki pa najbolje ocenjujejo film Serafino iz leta 1968. Sodeloval je tudi v številnih televizijskih oddajah. Sicer pa je Adriano Celentano izjemno plodoviti pevec, ki doslej izdal 40 albumov, mnogi so bili prodani v milijonski nakladi. Za njegove velike uspehe je zaslužna zasebna zgodba, ki je vsekakor nekaj posebnega. Leta 1964 je na smrt zaljubil v lepotico Claudio Mori, s katero je tako rekoč čez noč skočil v zakon. Sam par se je kasneje v intervjujih šalil, da je šlo za zgodbo princese, ki je poljubila žabo. Ta zveza traja še danes. Omenimo naj še, da sta Adriano Celentano in Claudia Mori starša odlične italijanske imetnice Rosalinde Celentano, ki je zaslovela v vlogi satana v filmski uspešnici The Passion of Christ iz leta 2004. Sicer pa sta Adriano in Claudia pogosto skupaj nastopila kot pevca. Najbolj odmevna je bila Celentanova zmaga na Sanremskem festivalu leta 1970 s skladbo CHI NON LAVORA NON FA L'AMORE. Današnja zaprašenka pa bo uspešnica iz leta 1971, to je simpatična balada Buonasera dottore. Naj za konec še omenimo, da je zanimiv par še vedno zelo aktiven. Adriano je med drugim tudi zaprisežen vegetarijanec in borec za zaščito živali. Sedaj pa se posvetimo glasb.

i.s.

Letos bo minilo natanko 70 let od rojstva velike britanske zvezde, Valežana, Toma Jonesa. Odraščal je v revni rudarski družini – in ker niso imeli denarja za igrače, mu ni ostalo drugega, kot da je pel. Vmes je še kot otrok hudi zbolel za tuberkolozo. Med več kot letnim zdravljenjem ni počel drugega kot poslušal glasbo. Ko se je opomogel, se je resno oprijel odrov po klubih, še preden je dokončal šolo. Zanimivo je, da se je že pri šestnajstih neskončno zaljubil in čez noč poročil s prijateljico Lindo. Kmalu se mi je rodil sin Mark. Za preživetje družine je delal v gradbeništvu, prodajal sesalnike za prah, bil čistilec in še sanjalo se mu ni, da bo nekoč zvezda svetovne slave. Z glasbo je uspel šele sredi pestdesetih, ko so ga začele predvajati piratske radijske postaje. Londonski BBC ga je namreč odločno zavračal, češ, da je njegova glasba preveč hrupna in groba. Spomnimo se skladb iz tistega obdobja: Dellah, Pussycat, Greeen, greeen grass of home in tako dalje. Ko je pristal na lestvicah, je hitro pometel s konkurenci in dobil je vabilo v Ameriko. Los Angeles je kmalu postal njegov drugi dom, ki ga zapušča šele zadnje mesece. V L.A. Je spoznal svojega kasnejšega velikega prijatelja Elvisa Prisleya, s katerim sta sodelovala vse do smrti leta 1977. Kasnejše obdobje v popevkarskem smislu ni bilo več tako aktivno, in uspešno, zato pa je nove izzive našel v televizijskih oddajah, sodaloval pa je tudi v kakih petnajstih filmih. V devetdesetih je ponovno pričel veliki pohod na popevkarske odre. S stilom petja in življenja se je ponovno približal mladi generaciji, ki ga je hitro vzela za svojega. Še posebej pomemben korak je naredil na pragu novega tisočletja. Najprej je sodeloval s predsednikom Clintonom, ki ga je povabil kot posebnega gosta ob praznovanju novega leta 2000. Ni še rekel zadnje besede, saj je pred kratkim izdal izjemno odmeven album z naslovom 24 ur. Slišati je, sa se po tolikih letih vrača v rodno veliko Britanijo. V njej bo imel drugačen status kot pred odhodom čez lužo. Iz revnega rudarskega otroka je postal bogataš, katerega premoženje je ocenjeno na skoraj 180 milijonov funtov. Zaprašenka dneva na Primorskem valu pa bo ena največkrat predvajanih skladb – Zelene trate domače – Greeen, greeen grass of home.

I.S.

Dean Martin sodi med največje ameriške zvezdnike prejšnjega stoletja. Rodil se je leta 1917 kot Dino Paul Crocetti, italijanskim priseljencem v državi Ohio. Že kot najstnik se je navduševal za glasbo. Končal ni niti srednje šole, saj je ugotovil, da bo več sebi primernega znanja dobil na ulici. Kruh je služil s prav bizarnimi storitvami, celo s pretepaškim boksom. Zaradi izjemnega žametnega glasu je dobil mesto v enem izmed ansamblov, s čimer se je pričela njegova glasbena kariera. Kmalu se je srečal še s filmi. Leta 1946 sta skupaj z igralcem Jerryjem Lewisom ustanovila zabavljaški par, ki je zdržal celih deset let.Leta 1958 je bil že pravi car v filmski industriji. Igral je z uveljavljenimi poklicnimi igralci, kot sta Marlon Brando in Frank Sinatra. V času svoje kariere je Martin igral v preko petdesetih celovečernih filmih. Ker govorimo o njem kot o glasbeniku, povejmo, da je vseskozi snemal velike hite. Največji uspeh je doživel leta 1962, ko je s skladbo Everybody loves somebody sometimes s prvega mesta ameriške lestvice izrinil celo nepremagljive Beatle. Med bolj znanimi skladbami lahko omenimo That's amore in Mambo Italiano. Kasneje je na televiziji kar osem let vodil tudi zelo gledano oddajo The Dean Martin show, v kateri je prepričljivo igral pijančka. Sicer pa je veljal za bogatega lomilca ženskih src, kar mu je razdrlo kar tri zakonske zveze. Velik šok je doživel sredi osemdesetih, ko se je njegov sin smrtno ponesrečil z lastnim reaktivnim letalom. Po tem dogodku se je več ali manj umaknil od javnosti, odpovedal je tudi veliko svetovno turnejo. Kmalu ga je izdalo tudi zdravje. Umrl je leta 1995 za posledicami raka na pljučih. Danes bo gost Zaprašenke na Primorskem valu v skladbi Everybody loves somebody sometimes.

I.S.

Ob sprehodu po Splitskem festivalu, ne smemo mimo velikega zvezdnika z imenom Mišo Kovač. Svojo glasbeno kariero je pričel leta 1964, ko je posnel Novkovičevo skladbo Više se neće vratiti. Že prva plošča je bila neverjetna uspešnica, saj je bila v tedanji Jugoslaviji prodana v kar pol milijona izvodih. Po tem je šla njegova kariera samo navzgor in kmalu je postal prvi pevec tedanje države. Za to je pripomogla tudi zmaga Splitskem festivalu leta 1971 s skladbo Proplakat će zora. Jokave melodije, ki jih je zanj pisal Djordje Novkovič, so bile njegova poslastica. Mišo Kovač je bil tudi prvi pravi jugoslovanski estradnik. Veliko je dal na stil oblačenja, predvsem pa na družbo lepih žensk. Poročil se je z lepotno kraljico Anito Baturino, s katero sta imela sina in hčerko. Kot mnogi estradniki je tudi Kovać zašel veliko poslovno in zasebno krizo. Velike tragedije v njegovem življenju pa so se pričele z razpadom Jugoslavije. Že s tem dejstvom se ni mogel sprijazniti, saj je bila njegova domovina tako rekoč celotna država. Med vojno za Hrvaško je v sumljivih okoliščinah umrl njegov sin, kar ga je povsem zlomilo. Postal je odvisen od tablet, njegov zakon je razpadel, tudi zveza z drugo ženo Anito. Kot je znano, si je celo hotel vzeti življenje. Kasneje se je opomogel in se ponovno vrnil na glasbeno sceno. Tako se njegova glasbena pot nadaljuje. Kljub turbolentnim spremembam njegovega imena in političnih prepričanj ostaja velika zvezda. Njegovo uspešno kariero dopolnjuje tudi hči Ivana, ki je po seriji blondink prva temnolasa pevka skupine Magazin. Pa pustimo te družinske zgodbe v ozadju in se posvetimo glasbi. Za danes smo izbrali že omenjeno skladbo Proplakat če zora, ki je nekakšna nadgradnja stare dalmatinske uspešnice.

IVAN SELJAK

Petek je dan za slovensko zaprašenko. Po razpadu skupine Bele vrane leta 1974 je idejni vodja Tadej Hrušovar ustanovil skupino Pepel in kri, ki so jo sestavljali pevci in člani tedaj popularnih vokalnih ali instrumentalnih zasedb. Najprej je nase opozorila z nekaterimi zelo zahtevnimi skladbami, kot je na primer Enakonočje. Slabo leto za tem je dosegla velik uspeh s skladbo Dan ljubezni, s katero je zmagala na Opatijskem festivalu leta 1975 in s tem pridobila pravico zastopanja barv bivše Jugoslavije na evropskem festivalu v Stockholmu. Kljub dobri, danes skoraj ponarodeli melodiji, je osvojila relativno skromno, 13 mesto. Skupina je sodelovala na vseh najpomembnejših festivalih tedanje skupne države (Opatijski, Zagrebški, Splitski, Beograjski, Sarajevski, Skopski, Prištinski, Slovenska popevka, Festival narečnih popevk...) ter prejela vrsto nagrad strokovnih žirij in publike. Najbolj odmevna je bila zmaga na Splitskem festivalu s skladbo Samo tvoje ime znam ter seveda zmaga na Evrovizijskem festivalu leta 1990 v Zagrebu, kjer je skupina nastopila skupaj z italijanskim izvajalcem Totom Cotugnom. Danes občasno še nastopa s petimi člani. Tokrat se bomo podali v leta sredi osemdesetih, ko so se v Sarajevu odvijale olimpijske igre. Na ta veliki dogodek, za katerega se je izkazalo, da je bil nekakšen labodji spev tedanje večnacionalne države, so se dobro pripravljali tudi slovenski smučarji, ki so v bistvu tvorili državno reprezentanco. Skupina Pepel in kri je tedaj posnela uradno himno reprezentance, ki bo današnja zaprašenka dneva – Smučajmo vsi.

Ivan seljak

Današnja zaprašenka, ki je ob sredah namenjena italijanski glasbi, bo gostila imenitno pevko Patty Pravo, s pravim imenom Nicoletta Strambelli. Rojena je bila pred dobrimi šestimi desetletji v Benetkah, kjer je glasbeno znanje nabirala na konservatoriju Benedetto Marcello. Pri 15 letih je zapustila dom in se preselila v London ter kasneje v Rim, kjer je pričela s svojo pevsko kariero v sloviti diskoteki Piper Club. Leta 1966 je izdala svoj prvo malo ploščo Ragazzo Triste - Žalosten deček, ki je postala velika uspešnica. Gre za priredbo pesmi But You're Mine, ki jo je v izvirniku pel Sonny Bono. Po nekaterih podatkih je bila to prva pop skladba, ki jo je predvajal Radio Vatikan. Kasneje je posnela številne uspešnice, na primer LA Bambola, Sentimento, Il Paradiso in tako naprej. Pomembna je njena vloga v televizijskih programih. Sprva so jo gostili predvsem kot pevko, leta 1970 pa je imela celo svojo lastno oddajo z naslovom Bravo Pravo, ki je bil predvajan tudi na francoskih televizijah. Leta 1978 je postala pravi simbol žensk s tem, ko je vodila televizijski show Stryx. Njena izzivalna obleka je burila duhove v konzervativni javnosti, mnoge ženske pa so jo želele posnemati. Sredi devetdesetih je nekaj časa živela na Kitajskem, kjer je posnela enega izmed albumov. Tudi sicer so bila devetdeseta za Patty pravo izjemno plodna. Zadnji album je posnela pred dvema letoma. Je redna znanka Sanremskega festivala. V tekmovanje se je podala sedemkrat, v zadnjih letih pa je prisotna kot gostja. Danes bomo prisluhnili skladbi, ki jo morda pri nas bolj poznamo v izvedbi Elde Viler – Nora misel. Tokrat pa prisluhnite izvirniku iz leta 1973 – Pazza Idea.

Ivan Seljak

Leta 1961 je irski pevec in kitarist Ronnie Drew ustanovil skupino, ki se je sprva imenovala po njem: The Ronnie Drew Ballad group. Že samo ime pove, da je skupina iigrala ljudske balade, ki so postopoma romale v pozabo. Igrali so po irskih pubih in predvsem zabavali ljudi. Eden izmed članov pa je kasneje prebral knjigo, ki jo je napisal njihov romanopisec James Joyce – Dubliners – in brez pomisleka so se preimenovali. V naslednjih letih so postali svetovna atrakcija. Že leta 1963 so podpisali prvo pogodbo o snemanju plošče. Da gre za dobre glasbenike pove podatek, da so prvo ploščo z naslovom The Dubliner posneli kar na živem koncertu. V skupini se je v skoraj petih desetletjih izmenjalo kakih 12 članov, tako da danes v njej ni več nobenega prvih članov. Nekaj glasbenikov je že pokojnih, med drugim tudi ustanovitelj Drew, ki je umrl pred dobrim letom. Čeprav so bili že leta 1995 na njihovi veliki poslovilni turneji, se povsem še niso poslovili. Lahko bi rekli, da so postali večna maskota irske glasbe in pivcev piva.